Mystic Prophecy so s prejšnjim albumom Regressus zelo opozorili nase in postali »skrivni favoriti« power metalcev. Leto po njegovem izidu pa dokazujejo, da zelo dober predhodnik in primerni odzivi nanj niso bili naključni.
Že uvodni dve skladbi, Burning Bridges in Time Will Tell pokažeta, da na tem albumu ne more iti nič narobe in da nadaljujejo v svojem prepoznavnem stilu. Skoraj thrasherski ritem, lepe harmonije, dinamika, surovi, udarni riffi, močan, edinstven vokal in za njih značilni spevni refreni, kjer razen pri dveh, treh počasnejših skladbah, bobnar vedno v ozadju tolče double-bass. Med te skladbe pa sodi neklišejska power metalska balada Never Surrender, mistični When I'm Falling in epsko obarvani Dust Of Evil. Kljub evropski zasedbi je njihov metal veliko bližje ameriškemu power metalu in tudi thrashu, riffovsko niso daleč celo (nekoliko »mehkejša« verzija) od Bay Area bandov in zgodnjo/srednjega Iced Earth obdobja. Kitarski maestro Gus G. je brez dvoma eden najboljših kitaristov mlajše generacije, poleg riffovskega kanoniranja je odličen tudi v soliranju, večji poudarek pri Mystic Prophecy pa vseeno daje riffovski pestrosti.
Z albumi kot je Never-Ending velja na Mystic Prophecy v power metalu še kako računati.

Matjaž