Nova založba, nova zasedba; začetek nečesa novega? Pestro, a nič kaj vzpodbujajoče je bilo dogajanje v taboru Mystic Prophecy od izida prejšnjega albuma Never-Ending dalje, zgodilo se je polno sprememb. Po odhodu kitarskega virtuoza Gusa G-ja in bobnarja Dennisa Ekdahla (Raise Hell) so Mystic Prophecy postali čisti nemški band (no, vokalist Lia je po narodnosti Grk, a živi v Nemčiji), namesto Gusa pa sta sedaj v novi zasedba dva kitarista.
Najpomembneje pa je, da vse te spremembe niso vplivale na glasbeno usmeritev in kvaliteto izvedbe, ki je bila visoka že na zadnjih dveh albumih, ni pa jim prinesla kakšnih opaznejših prodajnih uspehov. Za kaj takega so bili verjetno premalo trendovski in to ostajajo tudi na albumu Savage Souls; tu gre za brezkompromisni power metalski izdelek, ki v posameznih pasažah pogleduje proti thrashu. Od plejade power metal albumov Savage Souls odstopa po surovosti, kar gre poleg ostrega ritma in riffov pripisati tudi močnemu vokalu, skladbe pa so kljub spevnosti brez kakršnihkoli veselih melodij. Zdi se, da so na tem albumu še za malenkost dvignili nivo udarnosti in spesnili še impresivnejše refrene – agresivni Evil Empires je najbolj reprezentativen primer tega, obenem pa gre za eno najboljših skladb njihove kariere. Z izjemo baladnega zaključka Into The Fire se celoten headbangerski material ostalih skladb giblje med srednjim tempom in hitrimi napadi že prej omenjenega Evil Empires.
Nič ne bi bilo narobe, če bi namesto Best Days Of My Life peli kar Best Songs Of Our Lives. Daleč od tega Savage Souls za Mystic Prophecy sigurno ni.

Matjaž