Brazilski kvartet iz Sao Paula, katerega začetki segajo v leto 1996, se konec letošnjega leta predstavlja z novim, že šestim studijskim izdelkom The Art of Vengeance. Že po prvih nekaj sekundah poslušanja je jasno, da gre za izdelek, ki ne bo poskušal pretirano odstopati od ustaljenih »old-school« in »underground« form, saj poslušalec hitro dobi občutek, da posluša nekaj že slišanega, čeprav se skupina oglašuje kot death/thrash/pank/doom. Torej, za vsakogar nekaj.
Hitro se soočimo s preprostimi thrash prijemi, tipičnim death/thrash bobnanjem ter celo thrasherskimi skupinskimi bekvokali v stilu kakih Anthrax, ki pa so prej moteči kot pa inovativni, saj je glavni vokal enolično deathmetalski. Prav ti thrasherski vložki, podkrepljeni z družbeno angažiranimi besedili, dajejo skupini pravico do kančka pankovske drže (For passion, not fashion, Rotten moralismo). Drugi element, ki ga navadno ne bomo iskali na thrasherskih izdelkih, so počasni prijemi, ki naj bi albumu dodajali neko doom dimenzijo. To ne deluje najbolje, saj poslušalec dobi občutek, da so ti deli, ki naj bi poskrbeli za večjo barvitost izdelka, tam samo zaradi tega. Torej, da stvari ne zvenijo vedno isto. Tudi ne vem, če je možno nečemu reči doom samo zaradi dejstva, ker je dvakrat počasnejše od vsega ostalega na albumu. Te »doom« pasaže bi mogoče prej lahko primerjali s počasnejšimi deli kakih Runemagick ali na momente celo Carcass. Album ima tudi nekaj svetlejših trenutkov, kot je recimo What Is Dead May Never Die, kjer ponudijo bolj definirano strukturo skladbe in celo malce poliritmike. Da je underground in old-school občutek pravi, dobi poslušalec v obraz še občasni Hail Satan moment. Na koncu albuma se skupina pokloni svojim rojakom in vzornikom Headhunter D.C. s priredbo njihovega komada Lightless.
Album je produkcijsko lepo uravnotežen, edina zamera gre snare bobnu oziroma njegovemu zvoku, saj ima poslušalec po nekaj minutah poslušanja občutek, da tu ne gre za death/thrash izdelek, ampak kakšen Fear Factory remix ali kašno drugo techno stvaritev iz lokalne underground diskoteke. Nekako istim smernicam skupina sledi tudi pri besedilih, saj razen redkih izjem ne gre za kak literarni presežek. Plošča je vsekakor poslušljiva in na momente celo všečna, vendar gre to pripisati predvsem dejstvu, da ima poslušalec ves čas občutek, da posluša nekaj poznanega, že slišanega. The Art of Vengeance je nezahteven izdelek brez presežkov, trdno zasidran nekje v podzemlju stare šole prejšnjega tisočletja.