Marsikomu album Ithyphallic ni bil všeč, čeprav je ob tako razgibani plošči težko govoriti, da je Nil meandriral in da je od istoimenega banda ostala le senca prejšnjih dejanj in slavnih dosežkov. Hm, morda bi se dalo govoriti, da je – sodeč po skeptikih – band Nile tako kot egipčanski imperij, o katerem najpogosteje poje, že preživel svojo zlato dobo in doživel zaton. Ithyphallic je pač res izstopal, a ni bil slab. Daleč od tega. A kaj, ko takšne plošče zbudijo skepso in pomisleke, ali so »faraoni« death metala še sposobni doseči panteon starejših uspešnic. A tudi dvom lahko izgine in tudi bo, ko slišite, kakšno neverjetno ploščo so posneli vsem znani brutalneži.
Nile so z vsako ploščo (včasih bolj, včasih manj uspešno) rinili meje žanra naprej. Ugotovili so, da je hitrost lahko super orožje, a da brez masivnih in počasnejših kontrastov ni tako močno. Tega so se držali na plošči Those Whom The Gods Detest, kjer boste slišali tako dinamični death metal, da bodo pokale stene skupaj z zvočniki vašega sterea. Oziris se je definitivno dvignil, kadar sta Karl Sanders in Dallas Toller-Wade ustvarjala superiorne riffe. Komadi so zakladnica idej, ki črpa iz vpliva zasedb kot je Morbid Angel na eni strani, ali pa Black Sabbath na drugi strani. Riffi so čudoviti, polni raznih »hookov« oziroma kaveljcev, s katerimi vas prebudijo in povlečejo v svet, ki ga zadnja plošča slikovito (tako zvokovno kot besedno) opisuje. Poslušajte Kafir ali pa naslovno pesem. Pogrešate instrumentale? Nile so poskrbeli, da jih ne boste več. Ali se vam zdi, da komad proti koncu mora imeti kontinuiteto zvoka in strukture, kot jo je pričel album In Their Darkened Shrines? Zadovoljni boste, da se držijo recepta.
Kaj pa je sploh novega? Najprej so to besedilne razlage, ki obsegajo več strani in naredijo knjižico z besedili izredno koristno in nujno za poglobitev v snov, ki koketira tako z Egipčani kot s Hetiti, islamom, Lovecraftom itd. Mnogo več je ambientalnih delov, ki dosežejo maksimalne učinke. Če se vam zdi, da Nile blestijo predvsem v epsko dolgih pesmih, potem bo vaš nasmeh dolgotrajen. Na albumu so – drznem si reči – kar štirje epi. In sploh niso dolgočasni. Instrumenti zvenijo jasno, a surovo, in vsak član zasedbe je presegel svoje prejšnje dosežke. Produkcija Erika Rutana in Neila Kernona se je izkazala za zvezo, stkano s pomočjo bogov in čeprav so Nile tisti, ki jih bogovi prezirajo, lahko gotovo povem, da se – občasno in z občutkom skritega zadovoljstva – bogovi zasedbi Nile nasmihajo več kot dovolj široko. Odlično v vseh pogledih!

Ivan