Če se še niste preobjedli obrokov obuditve thrash metala, vam Nocturnal Fear servirajo menu z osmimi »poslasticami«, pri katerih lahko okusite neinovativen, postan, trendovski(!) thrash metal (ki flirta z death metalom). Bolj plastičen in nenaraven kot opne bobnov, po katerih (sicer silovito) tolče bobnar.
Neizvirni naslovi (I Am War, Rolling Thunder, Absolute Annihilation, World War 3), vsebine pesmi, ki se med seboj ločijo kot ena plastenka Varikine in druga plastenka Varikine na polici v trgovini, njihov rok trajanja pa morebiti obeta dobro zabavo preko enega vikenda, a absolutno ne zagotavlja(jo) obstanka v času. Nesmiselno je pričakovati klasično in kultno ustvarjanje, nekaj kot na primer pri skupini Celtic Frost, katere istoimenska pesem je zaslužna tudi za poimenovanje skupine Nocturnal Fear, a za razliko od drugih podobnih primerkov (Whiplash, Exciter, Fates Warning itd.) se ga ne zdijo dovolj vredni. Izdelek stremi po spojitvi agresivnega thrash metala (zgodnji Destruction, Sodom, Kreator) in temačnejših, death metal sorodnikov ter »black/speed« prijateljskih vezi, ki pa (po prekomernem odmerku thrash metalskega vala) postajajo nova muha v metal glasbi. Vez jim sicer uspe in drži, a težava ni v slogu, temveč v pisanju, idejni produktivnosti oziroma v domiselnosti. Paradoksalno je, da avtorska glasba na Excessive Cruelty ni nekaj, kar ne bi predhodno že slišali, a obenem ni plagiat, da vzpodbuja zehanje in učinkuje kot uspavalno sredstvo navkljub hrupu, energiji in stilu, ki bi obudil še mrtve.
Mračne pesmice z bruhajočim vokalom, občasnimi taktičnimi sposobnostmi Krisiun in časovno disciplino japonskih brzovlakov, nihajo od ene plastenke Varikine do druge plastenke Varikine in vas bodo, tako kot to čistilo, dodobra prečistile. Spiritualno ali pa na stranišču. Upam, da pri opisu albuma nisem bil »prekomerno krut«, kot je glasba na Excessive Cruelty.