Progresivni (power) metalci Pagan's Mind so potrebovali kar tri leta za nov izdelek, a Enigmatic: Calling je dokaz, da gre tu za enega najboljših evropskih bandov tega žanra. Norvežani so ohranili kvaliteto Celestial Entrance albuma in tudi tu jo držijo skozi celo dobro uro.
Tu ne gre za album, ki bi po dinamiki in tehnični dovršenosti dosegal Symphony X ali Dream Theater, tudi ni tako izrazitih solo vložkov in band ne premore takih »nadzemeljskih« instrumentalistov, a vse skladbe delujejo izredno kompaktno in učinkovito. Kljub ne ravno enostavni strukturi skladb in pestrem dogajanju so skladbe tekoče, vsebujejo pravo mero melodičnosti in kmalu se že vsedejo v ušesa; čeprav se refreni v nekaterih skladbah zdijo tudi nekoliko nenavadni in niso tisti klasični spevni. Pestrost in raznolikost aranžmajev pa povzroča odkritja novih detajlov tudi po večkratnih poslušanjih. Značilen je tudi visok nivo dinamike, od čistih progresivnih vzorcev pogosto prehajajo proti power metalskim, ponekod pa se čutijo tudi rahli epski vplivi. Najde se tudi kakšen klaviaturski solo vložek, a ta instrument v glavnem ustvarja atmosfero. Kar se tiče odličnih solaž, imajo mnogo večjo vlogo kitare, ki pa se poslužujejo tudi zelo ostrega riffanja. Z vokalno predstavo se je znova izkazal Nils K. Rue, ki se bo v prihodnje preizkusil tudi v trših vodah pri trenutnima »megadethovcema«; brata Drover sta ga namreč že zvabila k Eidolon.
Pagan's Mind si s svojimi albumi nedvomno zaslužijo še močnejšo podporo (power) prog fanov.

Matjaž