Skupina SpiralArms je v lanskem letu izdala svoj drugi album, moje zanimanje za njih pa je povzročilo predvsem dejstvo, da gre za nov projekt Craiga Loccicera, (nekdanjega) kitarista skupine Forbidden iz San Francisca. SpiralArms igrajo nekakšen southern/sludge metal, ki je precej melodičen, sam album pa vsebuje precej zapomnljivih in catchy komadov. Kljub temu se ob poslušanju nikakor ne morem znebiti občutka, da gre zgolj za nekoč že slišano glasbo, ki ji kljub poskusu, da bi z modernim prizvokom zvenela drugače in sveže, to tukaj ne uspeva najbolje.
Album odpre pesem Dropping Like Flies, za katero je že pred časom izšel videospot, ki na nek način povzame celoten občutek albuma in je tudi tista, ki z groovy občutkom najbolj izstopa od ostalih. Pri nekaterih skladbah so prisotne klaviature, ki prispevajo k retro zvoku iz sedemdesetih, od članov pa se najbolj izkažeta vokalist Tim Narducci s precej razgibanim vokalnim stilom in prej omenjeni kitarist Craig, ki je poskrbel za težke riffe. Glasbena podoba albuma je precej pestra, poleg prvega komada pa izstopajo še Blackmoon Rising, z grungeovskim pridihom, Drugs and Alcohol, ki je bolj dinamična in vsebuje precej kitarskih solo vložkov, ter umirjena balada Lovers Leap.
Celoten album deluje kot poklon skupini Black Sabbath v modernejši preobleki ter z dodanimi southern metal in rockovskimi elementi, na kar nakazuje tudi netipična priredba njihove pesmi Tomorrow's Dream. Kljub impresivni zasedbi glasbenikov izdelek žal ne dosega albumov, ki so jih nekateri od članov skupine že »zakrivili« v svoji pretekli glasbeni karieri, in ne izstopa iz povprečja številnih izdaj, ki v zadnjih letih bolj ali manj uspešno le predelujejo retro zvok. Album bo zato verjetno bližje poslušalcem hard rocka kot zapriseženim metalcem.