Po dobrem letu premora se na sceno z novim albumom vračajo nemški viking black metalci Thrudvangar, ki tokrat predstavljajo svet nekje med Asgardom in Midgardom.
Na albumu Zwischen Asgard Und Midgard boste našli osem dokaj razgibanih pesmi, ki pa vas bodo najverjetneje presenetile zaradi dobre produkcije in ne zaradi glasbenih kompozicij, ki delujejo nekoliko izposojene. Večina pesmi na albumu deluje že slišanih in ne vsebujejo nekega novega potenciala, ki bi lahko kakorkoli pripomogel k razširjanju obzorja t.i. viking/pagan black metala. Pesmi sicer ustvarijo določeno mero atmosfere, vendar jo včasih pokvarijo klaviature. Te na trenutke delujejo kot poceni trik, izposojen iz sorodnega power metala in naredijo preveč pozitivno vzdušje za žanr, kot je black metal. Na albumu se skozi celoto pojavljajo melodični kitarski riffi, ki do dobra zakamuflirajo preveč izpostavljene klaviature in tako v dosti primerih izboljšajo in potemnijo atmosfero. Svetla točka na albumu so vsekakor bobni, ki presenetijo z nekaj spodobno opravljenimi prehodi, vendar pa se tudi tu pojavi motilni element, in sicer pomanjkanje globine, kar vse skupaj naredi malenkost plastično. Če zmanjka globina pri bobnih, se ta vsekakor pojavi pri vokalistu, ki poje večinoma s srednje globokimi growli in ne spremeni tona niti v eni pesmi. Kot zanimivost lahko omenim, da so besedila odpeta v nemškem jeziku in vsebujejo tipične vikinške teme, ki so razvidne že iz naslovov pesmi.
Posebej pa bi rad izpostavil pesem Zwei Raben, ki se začne z lepim uvodnim delom, ki bi ustrezal tudi kakšnim Nightwish, vendar se pesem presenetljivo spremeni v prav spodoben izdelek, vreden pridevnika epski. Druga pesem, ki si zasluži omembo, je Siegvater, predvsem zaradi uporabe starega etnološkega inštrumenta, ki je po izvoru verjetno še najbližje ustni harmoniki, ki se je boste mnogi spominjali iz kultnega filma Ko to tamo pjeva.
Album zveni zaradi dobre produkcije zelo dobro, ne vem pa, če bo lahko prepričal malo bolj izbirčne pristaše pagan ali viking black metala, predvsem zaradi svoje pozitivne energije, ki deluje precej power metalsko. Glasba sama izvira iz black metala, vendar je interpretacija le-tega tako raznovrstna in harmonična, da deluje vse skupaj kot križanec med zasedbama Ninnghizhidda in Menhir.

Matevž