Po dokaj rednem izdajanju albumov so si Vanden Plas privoščili najdaljši odmor njihove kariere, ki so ga posamezni člani izkoristili za ukvarjanje z drugimi aktivnostmi in glasbenimi projekti, vokalist Andy Kuntz se je na primer lotil solo projekta Abydos. Zaradi njihovega odmora je v nemškem progresivnem metalu vladalo nekakšno obdobje mrtvila, ki se s tem albumom gotovo prekinja.
Vanden Plas je band, ki se z manjšimi koraki razvija od albuma do albuma, a znotraj dosti ožjih okvirov, kot to recimo počnejo Dream Theater, albumi Nemcev so stilsko precej konstantnejši. Tudi na Christ.0 so vpeljali nekaj elementov, naredili manjši odmik od Beyond Daylight, so pa 100% ohranili svojo prepoznavnost. Navdih za novo stvaritev so Vanden Plas našli v Dumasovi zgodbi o grofu Monte Christu in naredili klasičen konceptualen album. Zaradi boljše predstave celotne podobe izdelka, vse njegove veličine in malih skrivnosti je priporočljivo večkratno poslušanje v enem kosu. Na Beyond Daylight so pripravili pravi mali festival odlično izpeljanih melodij, tu seveda ohranjajo svojo prepoznavno melodiko, ki pa ne igra vedno tako prevladujoče vloge. Konceptu primerno so Vanden Plas na Christ.0 dvignili dramatičnost pripovedovanja, pri čemer se je za uspelo izbiro izkazalo sodelovanje z zborom in orkestrom, ki je lepo aranžiran v skladbe in dodaja pravo, ne preobširno mero pompoznosti ter ustvarja rahlo temačno atmosfero. Skladbe lepo dopolnjujejo ena drugo in skozi ves album se srečamo z raznovrstnim materialom, od udarnejših, heavy skladb Postcard To God, (pol)balad Firehouse Dance, Lost In Silence ter kompleskneje grajenim epom January Sun.
Vanden Plas so se vrnili v top formi, sodelovanje z orkestrom je uspelo, kar velja tudi za Gethesemane, predelavo iz Andrew Lloyd Webrovega muzikala Jesus Christ Superstar.

Matjaž