Dobrih šest let po izdaji odličnega Voices se Wormrot vračajo na sceno z dolgometražno ploščo Hiss. Trojica iz Singapurja (bobni, kitara, vokal), ki je že vrsto let pod okriljem kultne ekstremne založbe Earache Records, ustvarja karakteristično, ultra-adrenalinsko in ultra-nasilno različico grindcore glasbe, katere značilnosti so izrazita hitrost, surovost in direktnost. Te tri značilnosti so tudi posledica svobodnejšega pristopanja do glasbenih struktur, ki niso tu obravnavane kot omejujoča pravila, ki jim je treba točno slediti, temveč razraščajo iz same vsebine in glasbenega toka, kot je to pogosto pri hardcore glasbi. Tako so zastoji, pospeški, zaustavitve in menjave na prvi pogled skoraj naključni, pa vendar smiselni in vedno na pravem mestu.

Plošček Hiss predstavlja novo poglavje v ustvarjanju banda, ki se na trenutke prepušča skoraj melodičnim in atmosferičnim momentom, kot na primer v Voiceless Choir in Grieve (v katerih lahko zaslišimo celo zlovešč violinski zvok) in občasni uporabi čistega vokala (npr. v Sea of Disease in Broken Maze). Naj ne bo tu pomote: bobni so vsekakor uničujoči kot toča, kitare in tipični vokal vokalista Arifa pa žgejo kot sol na odprti rani. Žal je to tudi zadnji album z Arifom, saj je že pred izidom albuma napovedal razhod s skupino iz družinskih razlogov. Skupina se kljub razhodu ne namerava ustaviti, čeprav ni še dobila zamenjave za odhajajočega pevca. Hiss predstavlja vsekakor že iz štarta nekolikšno evolucijo bandove zvočnosti in komponiranja, kar daje občutek večje poglobljenosti in premišljenosti. Rezultat je najdaljši album, ki ga je skupina posnela, v katerem sta nasilje in surovost obogatena s širšo selekcijo zvočnosti in delujeta kot elementa katarze. Če pa je iskanje katarze praktično stalnica človeškega obstoja, je spretnost Wormrot prav prikazovanje tega iskanja in vseh protislovij, ki jih to iskanje ustvarja in vzbuja v posamezniku.

Hiss je skratka album, ki zaključuje krasno malo poglavje zgodbe skupine, ki že več kot 15 let navdušuje in navdihuje oboževalce ekstremne glasbe. Ne gre pa ta zaključek jemati kot nekaj tragičnega, temveč kot svet potencialnih novih možnosti in razvoja glasbene govorice grindcora.