Apocalypsa Fest XIV (12.12.2009)

Napočil je čas ponovnega obiska kolegov »mnogobožcev«, tokrat v prestolnico Moravske, v Brno, na »festival« Apocalypsa v klub Melodka. V tej prekrasni deželi človek na koncertu dobi točeno pivo v kozarcu in to za naravnost smešen denar. Da pa takoj razčistimo: Češka niti približno ni država tretjega sveta in je v marsičem daleč pred Slovenijo, je pa res, da je odnos do strank in predvsem piva drugačen. Ko plačaš pivo, plačaš izdelek – brez davka na budale (kot v Sloveniji). Nazdravimo z gostitelji, medtem ko se dvorana počasi polni. Kljub kajenju v lokalih ni zakajeno in ni šestdeset stopinj. Vredno vsakega litra bencina. In vinjet.
Koncert se prične z domačini Vesna. Ključ, po katerem so se skupine vrstile na odru, mi ni znan, saj gre za nabor odličnih in izjemno kvalitetnih glasbenikov, od katerih pa pravzaprav še nihče ni ustvaril pravega preboja, kot ga poznamo pri Skyforger, Arkoni ipd. Vseeno so Vesna dobra izbira, alkohol gostom vidno še ni dodobra stopil v glavo in vse se mirno ziblje v počasnih in folklornih ritmih. A Vesna znajo pokazati tudi čekane. Slovanska sila, Brány Vogastyzburka ipd. so skladbe, kjer se v blast beat vložkih in bas bobnu vidno kažejo black metal korenine predhodnikov Adultery. Ima pa slednje dejstvo tudi svoj minus: fantje so kljub glasbeni zgodovini z Vesno želeli obrniti list, zato smo imeli na koncertu možnost slišati predelavo albuma Slovanska krev (tokrat pod založbo EastSide), ki je v celoti posnet v moravskem jeziku (vprašanje, ali je moravščina jezik ali dialekt puščam v oziru do Moravcev odprto), vokale je prevzel Elrabor, ki pa ga vokalno podpirata še dva člana skupine. Pri akustičnih skladbah bodisi pojeta kanonsko bodisi s kričanjem ustvarjata kontrast, ki ustreza sami vsebini skladbe (Navija). Skratka, slabega komada na setlisti ni, ozvočenje je izjemno, žal pa je bila ura še relativno zgodnja in edina energija, ki je manjkala, je bila z naše strani odra.
Namesto poljskih Radogost so vskočili hrvaški kolegi Stribog, ki so se nam že predstavili na Paranoid Open Air. Tudi oni se srečujejo s problemom odsotnosti resnega albuma, so pa toliko bolj investirali v igranje v živo. Razgiban ritem, melodičnost (brez »fušanja«), fenomenalni Anini vokali, ki jo s kričanjem spremlja Borna. Edina pripomba leti na monotonost in nenaravnost visokofrekvenčnih klaviatur (pa tudi piščali). Ana ima res fenomenalen vokal, vendar vmesni razvlečeni operni vložki ne sodijo v kontekst besedila (kot na primer pri Arkoni). Stribog hitro asocirajo na Nightwish in občinstvo se na polovici koncerta že vidno dolgočasi. Komad Krunidba Slavena je tako po izvedbi kot po simboličnem pomenu zopet prekašal vse ostale, škoda le, da ga ne pustijo za konec in s tem ustvarijo neko posebno pričakovanje. Nisem bil namreč edini, ki je čakal le nanj.
Ne Žrec je bila dvorana polna, obiskovalci (po vseh koncertih in turnejah Žrec) vidno polni pričakovanj, kar se je že v nekaj komadih manifestiralo v mosh pitu (kdo ga je začel raje ne bom izpostavljal) in glasnem prepevanju ljudskih vložkov. Nastop je bil profesionalen in energičen, čeprav moram priznati, da jim je nekajkrat ponagajalo ozvočenje, zlasti v razmerju med folklorno (tako instrumentalno kot vokalno) spremljavo in žagajočimi kitarami. Priredbe Nokturnal Mortum, Perun's Celestial Silver (Nebeské Stríbro Perunovo), tokrat niso igrali. Ali je razlog v časovni omejitvi, mi ni znano, si pa upam trditi, da so s tem dokazali neko mero zrelosti, saj jim gostov ni več potrebno s priredbami motivirati. Ponovno smo slišali tudi novo, še nenaslovljeno skladbo, ki so jo igrali tudi na Paranoid Open Air. Večina bi se strinjala, da je največji odlom ponovno povzročila priredba ukrajinske ljudske pesmi Lystoczku Czerwenyj, večini poznana kar pod imenom Stara mamka. Osebno sem mnenja, da je bistveno bolj energičen Krev Predku, sploh če imaš srečo (in tu smo jo imeli), da cela dvorana vrešči zadnji refren »Slovanská krev!«
Ime Hromovlad nedvomno ustreza kaosu, ki ga ustvarjajo. Za Slovake je, tako kot za Srbe in Ruse, značilno, da alternativna glasba ustreza njihovi politični klimi in kulturi – t. i. »soft power« jim je tuj in nepoznan. Hromovlad je band, ki mu uspeva, da se hitrega in enoličnega ritma človek ne naveliča. Razlog tiči v spretnem prepletanju nabijanja bas bobna in piščali (ali drugih pihalnih glasbil) – enak trik uporabljajo tudi Skyforger (npr Svetais Ugunskrusts). Na žalost Hromovlad uporabljajo matrico piščali in trstenk, kar nekoliko ubije vzdušje, vendar bistveno dvigne kvaliteto zvoka. Hromovlad so headlinerji z razlogom, obiskovalci s(m)o nenehno skrbeli za ustrezno mero nasilja pred odrom, frontman je držal stik z množico in jo še bolj podpihoval. Poleg standardnega nabora (Bolo i nebolo, Vítazstvo Noci, Lithewa itd.) so predstavili tudi zadnji split s Slavigromom Perperuna (Dotyk Ohna) in izven diskografijsko skladbo Slavia.

Matej Fugina