Blue Öyster Cult

Ne, to (še) ni moja kolumna za 25. obletnico Paranoida, sem pa vskočil na pomoč, ker mi je dotični večer uradni reporter Šujo sporočil, da se spričo ponovne ekstremne ujme tega zgodovinskega koncerta žal ne bo mogel udeležiti, in tudi sam bi skoraj zamudil nanj, saj so bili ljubljanski podvozi prevozni kvečjemu s trajektom, v prometu pa kakopak kaos. Na srečo sem si v svojo časovnico vračunal morebitne težave z logistiko in parkiranjem, tako da do zamude ni prišlo in sem v novo ljubljansko dvorano Media Center vstopil že slabe pol ure pred koncertom.

In sprva je bilo videti, da bo koncert glede obiskanosti kar uspešen, saj je bila v času mojega prihoda dvorana od oka napolnjena že skoraj do polovične kapacitete. Vendar sem se iz dvorane tudi hitro za nekaj časa odstranil, kajti prezračevalni sistem novega dogodkovnega prostora očitno še ni vzpostavljen v svoji celoti in navkljub ogromnosti dvorane sem bil že pred začetkom koncerta premočen – od švica, ne od dežja zunaj, ki se je takrat že počasi umirjal. Tako sem si med čakanjem na začetek koncerta raje privoščil malo svežega zraka kar zunaj med kadilci, v pokritem prostoru pri smetnjakih.

V dvorani Media Center sem bil, kot tudi verjetno večina publike, prvič, tako da še nisem vedel, kako vse skupaj funkcionira. Pričakoval sem zasoljene cene, po pričevanjih obiskovalcev koncertov Behemoth + Meshuggah in Rancid pa tudi dober zvok. No, z mešanimi občutki lahko potrdim, da sem dobil oboje.

Pohvalim lahko tudi to, da se je začetek nastopa Blue Öyster Cult, ki je bil napovedan ob 21.00, zgodil do minute točno, saj je natanko ob polni uri iz zvočnikov zadonel intro v koncert. Podal sem se nazaj v notranjost dvorane, med publiko, ki so jo v veliki meri sestavljali metalci srednjih let in stari rockerji, ki bi tistim metalcem lahko bili starši, ter standardno zavzel pozicijo nekje v bližini mešalne mize v upanju na čim boljši zvok. Nenazadnje gre za zasedbo, ki je verjetno nikoli več ne bom imel prilike videti in slišati v živo – delno zaradi starosti njenih temeljnih članov, delno zaradi redkosti njihovih evropskih koncertov. Koncert v Ljubljani je bil namreč eden od zgolj dveh letošnjih, drugi pa je bil dva dni prej na festivalu Stonedead v neki angleški vukojebini, imenovani Newark, kar pomeni, da je bil naš tudi edini klubski, spričo česar so feni iz številnih držav, ki jim je Otočje sicer zemljevidsko bližje, vseeno raje romali v našo malo deželico, da v živo uzrejo te kultne rock veterane. Občinstvo so namreč v večji meri (okoli 70 %) sestavljali inozemci, ki so prišli iz dobesedno skoraj vseh držav evropske celine – od Turčije pa do Irske in Švedske, kot je na družbenih omrežjih zapisal organizator Dirty Skunks.

Aja, saj res … koncert se je že začel.

Intro se mi je kot ljubitelju filmov zdel neverjetno znan: »Hm, zveni kot kakšna filmska glasba skladatelja Vangelisa, tak bolj sci-fi stil … verjetno kaj iz Blade Runnerja?« In imel sem prav – Blue Öyster Cult namreč svoje pozicije na odru po navadi zavzamejo ob spremljavi glasbe iz odjavne špice kultne klasike Ridleyja Scotta. Čim so bili vsi člani na svojih mestih, so udarili s skladbo The Red & the Black, otvoritvenim komadom njihovega drugega studijskega albuma Tyranny and Mutation iz leta ‘73 in že iz prve je bilo jasno, da zasedba Blue Öyster Cult funkcionira kot zelo dobro naoljena mašina. Trojica izmenjujočih se lead kitaristov, Eric Bloom, Richie Castellano in Buck Dharma (slednji s svojo prepoznavno kitaro v podobi belega luknjastega sira in z odrezanim vratom), je izjemno uigrana, pri čemer je treba omeniti, da Bloom in Castellano občasno prevzameta še klaviature. Vsi trije si izmenjujejo tudi vlogo glavnega vokalista, odvisno od komada – včasih ima vsak svojega, včasih se v enem izmenjujeta dva, včasih pa kar vsi trije, kar nastopu daje zelo prijeten občutek dinamičnosti, fantastične vokalne harmonije pa so tako ali tako eden od najbolj prepoznavnih elementov njihove glasbe. Aja, pa Eric Bloom od daleč trenutno izgleda kot Rob Halford. Ko je stopil k mikrofonu, sem že skoraj pričakoval kak peklensko predirljiv krik.

V tem stilu so se Blue Öyster Cult sprehajali skozi svoj repertoar. Sledila sta Dr. Music iz leta ‘79 in That Was Me z najnovejše plate The Symbol Remains, potem pa je že bučne vzklike in aplavze požela uspešnica Burnin' for You, ki je poleg Reaperja eden njihovih splošno najbolje znanih komadov. Zatem skok nazaj v sredino 70-ih z rokenrol štiklcom ME 262, potem v leto ‘98 z odlično skladbo Harvest Moon, ki jo kot glavni vokal kakopak fantastično odpoje Buck Dharma, medtem ko se je Bloom začasno prelevil v klaviaturista, pa nazaj h koreninam s komadom Hot Rails to Hell, pri katerem je prvič kot solo lead vokal svoje pevske sposobnosti pokazal 43-letni kitarist Richie Castellano ter s tem demonstriral, zakaj si zasluži biti del tako legendarnega banda, in to na praktično enakovrednem nivoju kot starosti Bloom in Dharma. No, bobnarju je med tem komadom uspelo uničiti enega od bobnov, tako da so mu ga po hitrem postopku zamenjali, in pičili so dalje z Dharmovim kitarskim solom.

Morda se ob tem kdo sprašuje: »Zakaj je bilo treba čakati na bobnarja za kitarski solo?« Odgovor je, da tukaj ne gre zgolj za neki »filler«, s kakršnimi bandi običajno tratijo čas publike, ki je plačala karto, da uživa v svojih priljubljenih komadih, ne pa da posluša masturbiranje vsakega člana banda posebej, temveč gre za instrumental Buck's Boogie, ki je stalnica njihovih koncertov že od samega začetka, pri tem pa kitari družbo delajo še bobni in bas, tako da vse skupaj izpade kot neke vrste neimprovizirani jam session.

Sledili so Tainted Blood, še en odličen komad z zadnje plošče, ki ga odpoje Castellano, pa skok na samonaslovljeni studijski prvenec Then Came the Last Days of May, pa še zimzelena E.T.I. (Extra Terrestrial Intelligence) in pošastna Godzilla, potem pa je nastopil čas, da Buck Dharma zasije v polni luči z dejansko kitarsko solažo, ki je bila seveda izvedena brezhibno, kot se tudi šika za takega mojstra, pa čeprav jih šteje že 75.

Solaža je sicer služila kot uvod v vrhunec (ali enega od vrhuncev) v podobi največjega hita Blue Öyster Cult, znamenitega (Don't Fear) The Reaper, pri katerem moram pripomniti, da cowbell v zvočni sliki niti približno ni bil dovolj izrazit. No, šalo na stran – kot se vrhuncu koncerta spodobi, je največ energije tedaj od sebe (sicer pogojeno z emšom) dala tudi publika, s tem sklepnim dejanjem pa se je koncert tudi zaključil. Vsaj za tistih standardnih nekaj minut vzklikanja, glasnega ploskanja in žvižganja, kajti band se je seveda vrnil na oder, da odigra še par klasik.

Blue Öyster Cult so tako ponovno zavzeli svoja mesta in podaljšek začeli z nagovorom, da so tekom svoje kariere odigrali že okoli 4.000 koncertov in kako malo je krajev na svetu, kjer še niso bili, zdaj pa so lahko s tega seznama črtali še Slovenijo. Preostanek koncerta je potekal v znamenju 70., z delikateso Tattoo Vampire in klasiko Harvester of Eyes, zaključili pa so na svojem začetku, pri studijskem prvencu in njihovi prvi uspešnici Cities on Flame with Rock and Roll, ki je še dodatno podžgala že tako ali tako prešvicano publiko.

Koncert se je tako po natanko 1 uri in 40 minutah zares končal in množica se je odpravila ven, številni od nas z namenom, da kupimo še kakšno majico, a smo na uradnem merch štantu razočarano ugotovili, da je edina velikost, ki je še ostala, XL, v kar so nekateri vseeno nejevoljno privolili in odšli domov s spominkom, jaz, čigar telo, izklesano po merah grškega božanstva, trenutno ne potrebuje tako drage pižame, pa zgolj z zelo lepimi spomini. Sicer je zunaj na parkirišču priročno svoj štant postavil še en tip, ki je prodajal neke cenene »majice za dvadeset eura«, ampak nečesa, kar bo v roku dveh let verjetno uporabno zgolj še kot cunja v garaži, prav tako nisem potreboval, tako da sem tudi to velikodušno ponudbo brez besed vljudno zavrnil.

Pa še sklepni občutki … Publike na koncu ni bilo toliko, kot bi pričakovali (osebno sem bil ziher, da bo koncert razprodan ali skoraj razprodan), za kar gre krivda najverjetneje resnično slabemu vremenu. Vzdušje v dvorani je bilo prijetno, stilu glasbe in starosti publike primerno, nastop pa daleč od dolgočasnega, saj so Blue Öyster Cult še vedno v dobri kondiciji, kemija med člani banda je odlična in na odru vidno uživajo. Sicer niso ravno poskočni kot nekoliko mlajši Maidni, temveč nastopajo v bolj mirnem stilu, a vseeno dinamično in z občutno živahnostjo v krvi ter zajetno mero karizme. Njihov repertoar je zares brezčasen, saj skladbe ne glede na obdobje, v katerem so bile ustvarjene, zvenijo preprosto kot Blue Öyster Cult in ne kot produkt določenega desetletja. Med njimi sem seveda pogrešal Astronomy, Dancin' in the Ruins in Veteran of the Psychic Wars, po tihem pa sem upal tudi na komad Stand and Fight z najnovejše plate, ki zveni (ne boste verjeli) zelo megadethovsko. Ja, prav ste prebrali.

In to je bilo to – prvi, zadnji in edini koncert hard rock veteranov Blue Öyster Cult v Sloveniji – dobesedno edinstvena priložnost za ogled tega banda na domači grudi ali celo v bližnji/srednje daljni okolici. Nenazadnje so imeli vsi tisti, ki so prepotovali tisoče kilometrov zato, da bi se ga udeležili, verjetno dober razlog za to, mar ne? In tudi sam sem izjemno vesel, da sem priliko izkoristil, kajti izkušnja je bila tako pozitivna, da čeprav ne spadam ravno med najbolj zagrete fane, bo diskografija Blue Öster Cult v prihodnosti zagotovo stalnica na mojih playlistah poslušanja.

Setlista Blue Öyster Cult: Intro: Blade Runner (End Titles) (Vangelis song), The Red & the Black, Dr. Music, That Was Me, Burnin' for You, ME 262, Harvest Moon, Hot Rails to Hell, Buck's Boogie, Tainted Blood, Then Came the Last Days of May, E.T.I. (Extra Terrestrial Intelligence), Godzilla, (Don't Fear) The Reaper. Bis: Tattoo Vampire, Harvester of Eyes, Cities on Flame with Rock and Roll.