Bonecrusher Fest (19.1.2010)

Po malce faliranem Never Say Die Tour nas je končno obiskal težko pričakovani Bonecrusher Fest, ki je ustrezal predvsem privržencem novodobnih »metal« trendov, vendar je bil v kakem pogledu pisan na kožo tudi privržencem stare šole. Proti koncu se je izkazalo, da je za ogled vseh sedmih skupin potrebno imeti kar dobro kondicijo. Prve štiri skupine (žal) niso postregle z dolgim nastopom.
Ura je odbila šest zvečer in čez nekaj minut je na oder stopila prva zasedba, imenovana Ingested. Kvintet iz Velike Britanije je v pičlih dvajsetih minutah postregel z brutalizacijo brez primere. Skladbe s prvenca Surpassing The Boundaries Of Human Suffering so kljub vsej hitrosti, podkrepljeni z gravity blast beati, zvenele nekam klišejsko. Skupina ne zagovarja breakdownov, a vseeno njihove stvaritve temeljijo na počasnih hardcore delih a la Dying Fetus. Ingested so bili soliden začetek, a njihova glasba bi potrebovala kar nekaj dodelave.
The Faceless so udarili kot strela z jasnega. Resda so bili za večinsko publiko nekam neustrezni oziroma preveč tehnični brez topoglavih breakdownov. Dvajset minut, kolikor so The Faceless imeli, je bilo dovolj, da si jih čimprej zaželimo nazaj. Skladbe z albuma Planetar Duality, kot so Xenochrist, The Ancient Covenant in Coldly Calculated Design, so bile odigrane prepričljivo in natančno. Med vsemi pa je seveda najbolj izstopal kitarist Michael Keene, ki je pokazal nekaj izvrstnega soliranja. Z zaključnim An Autopsy s prvenca so se The Faceless žal poslovili in napovedali, da se vračajo poleti. Upajmo, da res.
Tehničnega death metal ni zmanjkalo. Zopet rahlo razočaranje za privržence –core glasbe, obenem balzam za ušesa za nekatere obiskovalce. Obscura so se sicer predstavili že na Paranoid Open Air lansko leto, kjer so z daljšim nastopom prepričali, da ima njihova izvedba tehničnega death metala lepo prihodnost. Obscura so imeli tokrat manj časa, zato so odigrali le pet skladb z zadnjega albuma Cosmogenesis. Skupini se je malce že poznala utrujenost od stalnih turnej, tako da se je kljub energičnemu nastopu slišalo, da si privoščijo kako napako, česar ni mogel prikriti niti nori basist Jeroen Paul Thesseling (Pestilence).
Čas je bil za nekaj bolj preprostega, a vseeno brutalnega. Oder Kina Šiške se je pošteno zatresel, ko je nanj stopila ameriška deathcore senzacija Carnifex. Velik del občinstva so Carnifex pripeljali do orgazma s tem, da so lahko končno začeli moshati, se metati z odra ter brcati z rokami in nogami vsepovprek. Carnifex so v živo odlična skupina, a mnoge je motilo, da death metal riff povežejo z breakdownom, ki jih je na koncu že preveč. Moram priznati, da si pri Carnifex malo več obetam od novega albuma, s katerega so igrali dva komada in dali vedeti, da skladba ni samo en breakdown, temveč so v ospredju bolj hitre death metalske vrline.
Carnifex so obnoreli mnoge. Vendar se je stopnjevanje death metala malce umirilo z legendarno švedsko black/death skupino Necrophobic. Verjamem, da je privržencem stare šole zelo ustrezalo, a za mnoge izredno dolgočasna godba. Necrophobic sicer nastopajo suvereno, a po nekaj skladbah se vidi, da so narejene na eno in isto vižo. Necrophobic niso ravno spadali v tak sklop skupin, a po drugi strani je bilo odlično poskrbljeno za različne podzvrsti, kar se je pokazalo tudi pri naslednjem bandu, 3 Inches Of Blood.
3 Inches Of Blood so s svojim energičnim nastopom prepričali že leta 2008 na Metal Mania Open Air. Na začetku so imeli težave s tonskim mojstrom, ki so se kazale predvsem v vokalu Cama Pipesa, ko se ga kljub višini vokala ni slišalo. Napaka je bila kmalu odpravljena in začel se je pravi žur. Kanadčani so postregli s pravo heavy/thrash poslastico, pri kateri bi si želel le še daljšega nastopa ter da bi pivo teklo v potokih. Poleg vokalista Pipesa je izstopal še kitarist Justin Hagberg s kričečim vokalom. Tudi če so se 3 Inches Of Blood zdeli neustrezni, so na koncu izpadli kot odlična popestritev programa.
Pri glavni skupini večera, The Black Dahlia Murder, so se mnogi po zadnjem nastopu v Gala hali lansko leto zavedli, da nas čaka ena ura agresivnosti in nekaj melodičnosti. The Black Dahlia Murder so nekam nenavadno začeli s skladbo Funeral Thirst, ki jo ponavadi prihranijo za konec, a ravno to je spodbudilo publiko k množičnemu moshanju in stage divingu. Pri čemer lahko mnogi rečejo, da je izvedba »upstairs« circle pita netežavna. Presenetljivo je bil pevec Trevor Strnad odlično razpoložen in ni nikogar nasilno vrgel z odra, kot se je dogajalo v Gali hali. K temu je očitno pripomogel tudi večji oder. Novi kitarist Ryan Knight se je v skupino odlično vključil. Pohvala gre njegovi ritmični podkovanosti ter natančno odigranim solažam. Dodaten plus si zasluži bobnar Shannon Lucas, ki je pokazal neverjetno vzdržljivost in natančnost. V dobri uri smo bili deležni norije tako s strani skupine, kot tudi publike. Z energičnim nastopom in dobrim izborom skladb so The Black Dahlia Murder dokazali, da je bil Bonecrusher Fest vreden vsakega centa, obenem pa je na podlagi mnogih padcev z odra opravičil svoje ime (z upanjem, da hujših poškodb ni bilo).
Setlista The Black Dahlia Murder: Unhallowed/Funeral Thirst, Necropolis, A Vulgar Picture, Black Valor, Christ Deformed, What A Horrible Night To Have A Curse, Close Casket Requiem Everything Went Black, Denounced Disgraced, Deathmask Divine, Miasma, I Will Return.

Primož