Born To Be Wild 2005

V začetku marca so se po Sloveniji začeli pojavljati jumbo plakati, ki so prikazovali ogromno maso ljudi, za njimi se je v zrak dvigal ogromen ozvočevalni stolp in vse skupaj je bilo namenjeno oglaševanju »največjega« slovenskega open air festivala – Born To Be Wild. Tako sva se s Simonom odločila, da sva rojena za divjanje in se v soboto dopoldne odpravila na lov za jezerom Farovec. Precej uspešno, okoli dveh sva že parkirala na festivalskem parkirišču in bila negativno presenečena.
Prvo je bilo število avtomobilov, ki je bilo približno tolikšno kot na povprečnem metal koncertu v VPK-ju (kar je odločno premalo za open air festival, ki naj bi na treh odrih združil tri glasbene kulture). Drugo pa je bilo dejstvo, da poleg parkirišča nisva videla nič drugega, nobenega kampa, odra ali stojnic. Kmalu sva ugotovila, da naju do prizorišča čaka prijeten sprehodič po hribu navzgor. Pozitivno presenečenje festivala so bili varnostniki, saj so v tej vlogi nastopali prijazni domačini, ki so obiskovalce lepo pozdravljali in usmerjali na prizorišče. Kljub temu pa so bili v soboto na vhodu neizprosni in najine zaloge »življenjske tekočine« v pločevinkah na prizorišče niso imele vstopa. Tako nama ni ostalo drugega, kot da sva prvo uro in pol slonela na pokrovu najinega »tourbusa«, praznila plato in vsem nerockerskim osebkom na parkirišču grenila življenje z nažiganjem Twisted Sister, Guns N' Roses, W.A.S.P. in podobnih poletnih napevov. Ko sva tako napolnila svoje baterije (in nevarno izpraznila Fordovo), sva odšla na prizorišče.
Zakon! Prostor za festival je tu naravnost odličen. Odri (Rock, Hi-Hope Smoke in Party Tower) so povsem ločeni drug od drugega in tako trušč od drugod ni niti najmanj motil ljubiteljev kitarskih zvokov, ki smo imeli svoj oder na jasi ob robu gozda (kak jelen bo po tem vikendu zagotovo potreboval psihiatra in slušni aparat). Kmalu pa je postalo jasno, da nekaj manjka – folk! Po prostoru, ki bi sprejel 15.000 ljudi, se je brezvoljno sprehajalo okoli 1000 glav (pod vsemi tremi odri skupaj) in vse skupaj je začelo dišati po katastrofi. Ura se je nagibala proti šesti popoldan, iz zvočnikov pa je ves čas lezel komad Mmm Mmm Mmm skupine Crash Test Dummies (v tem večeru sem ga slišal najmanj tridesetkrat in tako je pristal na listi komadov, ki jih nočem slišati naslednjih pet let).
Nato so brez napovedi naenkrat stopili na oder Avstrijci Possesion, ki bi morali sicer nastopiti kot tretji (kasneje se je izkazalo, da so razen naio ssaion odpadli vsi ne metal bandi). Avstrijci so tako nastopili pred »mnogoštevilčnim« občinstvom (po mojem štetju je bilo aktivnih poslušalcev sedemnajst, zavedajočih se okolice pa petnajst). Kljub temu so v slabi uri predstavili svoje videnje death metala, ki pa je bilo odlična mešanica starih Deicide in Cannibal Corpse s kakšnim Obituary elementom in je ob dobrem instrumentalnem nastopu delovala prav osvežujoče. Ravno prav brutalen vokal, podkrepljen z do pike natančnim bobnanjem in dopolnjujočima kitarama je torej vrgla dobro luč na ta (vsaj meni) prej neznan band. Med njihovim nastopom sem se zabaval predvsem z opazovanjem levega kitarista, človek je namreč graciozno stal na robu odra in s sokoljim pogledom, vrednim Joeya DeMaia strmel nekam v daljavo, kot da bi igral pred najmanj 10.000 ljudmi, kar je glede na število prisotnih izpadlo precej komično. Po dodatku dveh komadov so Possesion zapustili oder (mili organizatorji so nas ponovno osrečili z vrtenjem Crash Test Dummies), midva pa sva odšla v šotor na pivo in tam ob prijetni debati z dvema »twisted sisters« zamudila nastop slovenskih nu »metalcev« naio ssaion. Nato se je počasi že začelo temniti in s tem je narava že pripravila atmosfero za nastop gothic zasedbe Indigo Child, ki se je znova izkazala kot skupina z vrhunskim odrskim nastopom in popolno uigranostjo, vendar so imeli premalo publike, da bi zadeva res zaživela. Tako pa so precej hladno odigrali svojo uro in se nato poslovili od festivala.
Za njimi pa KISS Tribute Band z Madžarske. Band je pred časom že nastopil v ljubljanskem Orto baru in kdor si je nastop tedaj ogledal ve, da tu ni prostora za polovičarstvo. Fantje so od imagea do glasbe in nastopa čista kopija KISS iz najboljših časov in so trenutno morda celo boljši kot sami KISS (vsaj tako se mi zdi glede na novejše live bootlege KISS, ki sem jih poslušal). Tako so ti fantje s komadi Rock City, Deuce, Rock'n'roll All Nite in seveda I Was Made For Loving You dokazali, da na Madžarskem obstajajo še drugačni bandi kot tisti, ki imajo v repertoarju ravno tako copy/paste komade, ki pa jih promovirajo kot avtorske in njihova angleščina v glavnem sestoji iz besedic »F*** You«. Zakon nastop, dovolj krvi, bass kitara v obliki sekire, dovolj dolg jezik in tone make-upa (ter zares impresivni kitarski in bobnarski solo). I wanna rock n' roll all nite! Moje mnenje si je delila tudi približno tristo glava publika, ki je band z glasnim vpitjem pripravila do dveh dodatkov.
Sledila je krajša pavza, nato pa glavna atrakcija, Blaze. In res, ob zvokih Alive je bivši glas Iron Maiden pridrvel na oder. Band je bil tokrat sestavljen iz neznanih mladih glasbenikov, ki pa svoje inštrumente obvladajo do popolnosti. Tako smo ob zares dobrem zvoku lahko uživali v prepletanju komadov Iron Maiden, ki jih je folk seveda sprejel z največjim navdušenjem, in Blazeovih solo komadov. Tako smo lahko slišali Sign Of The Cross, 2 AM, Virus, Futureal in nepogrešljivi Man On The Edge, zraven pa nekaj odličnih štiklcev ala Hollowhead, Will to Win in Born As A Stranger. Blaze sam je na odru nenadkriljiv in če nas je bilo sram zaradi majhnega števila poslušalcev, je tip dajal občutek, da ga to niti pod razno ne moti. Ob vsaki priliki je pohvalil publiko, nato pa obljubil, da pride po nastopu k nam na pivo, kar smo seveda vzeli z rahlo rezervo. Čas je tako mineval in po slabih dveh urah in osemnajstih komadih je Blaze zaključil setlisto z Born As A Stranger in se poslovil. Nato smo se z Blazeom najprej slikali in pobrali še nekaj avtogramov. Seveda smo mislili, da je stvar s tem zaključena in vsi srečni odšli na pivo, ko sem doživel popoln šok. Kar naenkrat se je na mojo levo stran usedel Blaze, in z izjavo »hey guys« začel približno pol ure dolgo debato z nami. Po tej izkušnji smo bili seveda še dolgo budni in proti spalnim površinam smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah, okoli desetih zjutraj pa sva se s Simonom odpravila nazaj domov.
Born To Be Wild sem torej doživel samo en dan, zato bi imel o njem lahko le pozitivno mnenje. Iz različnih ust pa ste verjetno že slišali o razpletu naslednjega dne in o tem si lahko ustvarite mnenje sami. Sam menim, da ta festival ne bo doživel ponovne uprizoritve. Škoda.