Snøgg na Brutal Janez Festu 2023
Rana ura, zlata ura ali kako že pravijo. Odlična družba, primerne temperature in polni kozarčki so nas pretekli večer držali pokonci kar nekaj časa. Ko prilezeš preko tridesetice, se vsak tak prihod domov ob zgodnji jutranji uri kar dobro pozna. Ali pa sem samo »iz forme«. Kakor koli, praktično točno kot ura sta ob pol sedmih oder zavzela Snøgg, black metal dvojec iz Velenja, ki naslednji konec tedna praznuje deset let delovanja. Žalostno je dejstvo, da sta svoje temačne, a energične komade delila s precej maloštevilčno publiko. Na to dejstvo se je obregnil tudi idejni vodja dvojca. A nič ne de, njuno črno setlisto sta suvereno pripeljala do konca, žal pa me je v dotičnih trenutkih umazane in hiperdistorzirane kitare zmotilo le to, da so bobni konkretno povozili vso to umazanijo, vključno z vokalom. Očitno cena, ki jo je bilo treba plačati. Če je bila v praktično celotnem času koncerta publika statična, pa je preobrat naredil njun speed black metal hit Bogdan voda, ob ritmih katerega sta v prvi vrsti poplesavala tudi dva znana obraza domače metal scene. Zaključek v slogu (banda ali publike) je potisnil šus adrenalina v žilo marsikomu, zagotovo pa meni, ki sem precej hitreje, kot je bilo to v planu, posegla po prvi osvežitvi grla. (Tina)
Ensanguinate na Brutal Janez Festu 2023
Ali: ko ima Hudič mlade! Pregovor, ki ima kar negativen podton, a ni vse tako grozno, kot se sliši na prvi pogled. A gremo lepo po vrsti. Kot drugi band večera so nastopili ljubljanski death metal temačneži Ensanguinate, ki so vskočili namesto Armaroth, ki so zaradi bolezni pevca Filipa tik pred zdajci odpovedali svoj nastop na brutalnem Janezu. Ker so Ensanguinate po svoje perfekcionisti, zaradi česar so za line check porabili nekoliko več časa, me je to navdajalo z dobršno mero vznemirjenja in v meni dvignilo pričakovanja. Na odru ponovno niso manjkale sveče, a tudi nasploh so fantje oder »okrasili« glasbi primerno in že uvodoma s prvim komadom Hunted z zadnje plošče Eldritch Anatomy agresijo glasbe pognali med občinstvo, ki je sicer le počasi kapljalo iz zunanjih predelov v dvorano. In tukaj se bom zdaj moral vrniti k prvemu stavku, kajti že kar hitro po odigranih začetnih par komadih, ki so bili kot doza heroina v žilo narkomana, s pravo energijo usmerjeni v občinstvo, in so nas prevzeli in podžgali, so se pojavile težave s kitaro in nato še z mikrofonom. Na prvi pogled nočna mora vsakega nastopajočega, a so Ensanguinate to izpeljali mojstrsko, kljub nevšečnostim surovo in agresivno nadaljevali zastavljen pohod med mariborsko občinstvo in s komadi z zadnje plošče rušili vse pred seboj. Osebno bi Ensanguinate najraje videl ob kasnejši uri in v manjšem, bolj intimnem klubskem vzdušju, kjer tista umazana surovost zleze vsakemu pod kožo. A da ne bo pomote, tudi dvorana Štuk je na trenutke delovala premala za Ensanguinate, nastop se mi je zdel prekratek, zaradi česar se že veselim naslednjega srečanja z njimi. In če lahko za zaključek citiram še Andreja: »Mi smo tu, da slavimo negativnost in da v vaša življenja prinašamo temo, strup in črnino.« Točno to so Ensanguinate! (Žiga)
Decatholicize na Brutal Janez Festu 2023
Brez želje, da se komur koli zamerim, bom vtise o nastopu mariborskih staroselcev Decatholicize pričela tako. Do dotičnega koncerta na Brutal Janezu sem jih verjetno videla vsaj trikrat, v najnovejši zasedbi verjetno enkrat, vendar me njihov nastop nikoli ni kaj prida navdušil. Ko sva se z Žigo pogovarjala o sobotnih nastopajočih in o razdelitvi uradnih poslov, sem nekako »hočeš nočeš« izbrala Decatholicize kot zasedbo, ki ji bom dala ponovno priložnost, da pokažejo posledice prihoda mladega mesa med stare mačke slovenske metal scene. Breberju in Buli so se namreč pridružili kar trije novi člani, od katerih sem verjetno povsem prvič v zasedbi videla drugega kitarista. In veste kaj, zasedba je prerojena. Njihovi komadi sploh več ne ožemajo starošolskega death/thrash metala, ampak so dobili novo obliko. Celoten koncert je bil izpeljan zelo suvereno in profesionalno, vokalist pa se sedaj v zasedbi počuti res domače, kar je pokazal tudi s komunikacijo s publiko, energijo in na splošno odličnim nastopom. Ostali člani so sicer bili še malenkost bolj statični, pa vendar je vse skupaj izpadlo res veliko bolje, kot so bile moje izkušnje z zasedbo v preteklosti. Vredno je omeniti, da so imeli Decatholicize izjemno podporo pod odrom, saj je bila med njihovim nastopom dvorana verjetno najbolj polna v tem dnevu. Mlado in staro pred odrom je zasedbi vračalo energijo s čupanjem, skakanjem in moshanjem. Kdor koli je kriv za preureditev sloga, kar kažeta tudi nova komada Rise in Damnation Through the Science, mu priporočam, da ne ustavlja konjev, ampak nadaljuje ta sodobni death/thrash metal galop. Decatholicize so absolutno dokazali, da še ni čas, da jim skopljemo luknjo, zato upam, da bodo nadaljevali v tem slogu, ohranili ekipo in dobili priložnost za kakšen koncert tudi izven štajerskih meja. (Tina)
Vulvathrone na Brutal Janez Festu 2023
Če morda še niste opazili, so Vulvathrone nekako postali hišni band Brutal Janez Festa in marsikdo bi pomislil, da Vulvathrone po treh zaporednih igranjih na isti lokaciji pač ne morejo več presenetiti. Če ste med temi, potem ne poznate Vulvathrone. Ti recimo niti enkrat niso nastopili v isti postavi, tokrat se je Simon Škerlec potikal po Južni Ameriki, bobnarske dolžnosti pa je prevzel Gal, bobnar zasedbe Smrt. Iz takšnih in drugačnih razlogov se je tako med občinstvom že nekako prijelo ime Herman in prijatelji. Ampak ... Kot že rečeno gresta Vulvathrone in Brutal Janez Fest z roko v roki, tako da sem tudi sam zasedbo hočeš nočeš vzljubil v vsej njeni nonšalantnosti, agresivnosti in humoristični noti, ki jo od nekdaj dela posebno. Tega se zaveda tudi publika, ki je po odličnem nastopu predhodnikov Decatholicize bila prav dovolj podžgana, da je množično pospremila vragolije na odru. Pri tem so seveda pomagale tudi klasike, kot sta Cum-Socket in Metaphysics of Torture. A Vulvathrone ne bi bili Vulvathrone, če ne bi ponovno pripravili vsaj manjšega presenečenja. Za komad Rise and Shine je na oder pridrvel bivši basist Uroš Apat, ki je pokazal, da še ni pozabil nam vsem ljube viže in nalogo opravil z odliko.
Po presenečenju je verjetno velik del občinstva bil zadovoljen z izvenserijsko predstavo in že nestrpno čakal na nadaljevanje perverzij in obscenih dejanj, a Vulvathrone ne bi bili Vulvathrone, če ne bi posredno zagodli še eno. Z napovedjo največjega wall of death, kar jih je kdaj koli videla dvorana Štuk, so skupaj z organizatorji dobesedno celotno dvorano razdelili na pol in pospešili puls večini v dvorani, še najbolj pa v bistvu eni osebi, in sicer sodelavki Tini, ki se je morala postaviti v sredino, kjer je iz zaodrja k njen pristopil njen Uroš in jo pred polno dvorano zaprosil za roko. Verjetno si lahko predstavljate, kako se je zgodba končala.
Vulvathrone ne bi bili Vulvathrone, če jih ta pripetljaj, ki nikakor ne sodi v njihov standardni nabor perverzij, ne bi vrgel iz tira in so tako nastop nepričakovano zaključili 15 minut prej. A nič ne de, saj bo njihov letošnji nastop zaradi vsega opisanega zagotovo šel v anale banda in tudi anale Brutal Janez Festa. Na tem mestu pa še enkrat v imenu uredništva, čestitke Tina in Uroš. (Žiga)
Dekadent na Brutal Janez Festu 2023
Po tako nepričakovanem razvoju dogodkov med nastopom Vulvathrone je malo daljši premor prišel prav vsem obiskovalcem, ki so izrekali čestitke zaročencema, medtem ko je svež zrak prijal prav vsem. Ta čas se je oder pripravljal za še ene veljake slovenske metal scene. Brez zadržkov lahko rečem, da so Dekadent band, ki so s svojo interpretacijo ekstremnega metala in v določenih pogledih prepletanjem romantike postavili svojevrstne temelje za nekaj posebnega. In kaj bolj prija po zaroki kot dobra doza »romantičnega« black metala, za kar so Dekadent vsekakor poskrbeli. Odrska kulisa z backdropom in megla s pravo mero prefinjene svetlobe je zvokovni podlagi Dekadent dodala že v samem začetku tisto piko na i, ki pa se je skozi celoten set samo stopnjevala. Čeprav je publika že klasično počasi kapljala v dvorano, je takoj začutila energijo z odra in odreagirala, kot se za omenjeno zvočno kuliso spodobi. Seveda se bodo našli tudi posamezniki, ki bodo na Cry Of Revolt ali Pasijon želeli organizirati moshanje oziroma vsesplošen razvrat, a na srečo sladokusci v publiki temu niso nasedli, temveč so drugače uživali v zvokih Dekadent. Prepletanje počasnejših in čustveno nabitih komadov z agresivnimi in surovimi komadi je tokrat delovalo naoljeno kot švicarska ura. Tudi sam sem bil nad nastopom izredno navdušen, saj so gospodje na odru v najboljši možni formi, in upam si trditi, da sem tokrat videl njihov daleč najboljši nastop. Nedvomno jim velik oder še kako prija. To so te malenkosti, ki Dekadent povzdignejo iz povprečja. Band je občinstvu pokazal, kako se stvari streže, in le nestrpno lahko čakamo na novo stvaritev, ki je tudi že v delu. A ker žal tudi tokrat na setlisti ni bilo mesta za meni najljubšo pesem Dissident Dream, to zagotovo pomeni, da se ponovno vidimo naslednjič. (Žiga)
The Stone na Brutal Janez Festu 2023
In tako smo prišli tudi do glavnega banda drugega večera in nekako do zaključka koncertnega dogajanja tokratne edicije Brutal Janez Festa. Kako bolje zaključiti festival kot z najboljšo možno različico black metala Balkana? Seveda je govora o veljakih The Stone iz Beograda. Že ko sva z Dejanom pred skoraj enim letom obiskala srbsko prestolnico in tam bila priča 20. obletnici prvenca od The Stone, je bilo jasno, da bo srečanje z zasedbo v prihodnje še kako obvezno. Če so zastoji na poti na avstrijski festival Kaltenbach Open Air bandu preprečili, da se tega udeleži, se to tokrat ni zgodilo. S krajšo, a očitno načrtovano zamudo je publika iz ozvočenja zaslišala intro, ki je naznanil blackmetalsko koncertno izkušnjo v pravem pomenu besede. Kot sem izvedel malo pred koncertom, The Stone že lep čas pestijo težave z bobnarjem. Do zdaj je že na nekaj koncertih na bobnarskem stolčku zanje sedel Tegla, ki pa se je tokrat mudil z Eruption po Nemčiji, tako da je njegovo mesto več kot uspešno zasedel Volkun (Morost, Sovrag). Kdor pozna The Stone, ve, da gre pri bandu za izredno suveren in uigran band, ki nič ne prepušča naključju, kar tudi tokrat ni bilo nič drugače. Publika je tempu z odra vestno sledila s čupiranjem, pogled med črne duše pod odrom, ki so prepevale komade skupaj z bandom, pa je pokazal, da The Stone sodijo med velike tega žanra. Komada, kot sta Ustaj mati zemljo in Kamenolom, sta med drugim publiko še dodatno podžgala, tradicionalna preobrazba Glada v zamaskiranca z leseno masko pri komadu Knez visokih šuma je požela temu primeren pozitiven odziv. 60 minut je torej minilo hitro, velika večina je želela slišati še ta in oni komad, medtem ko so Srbi za konec postregli s klasiko Serbian Wood iz obdobja Stone To Flesh, kar je tudi nekaj posebnega. (Žiga)
Tako se je zame počasi zaključila še ena izjemna izkušnja iz štajerske prestolnice v obliki festivala Brutal Janez Fest. Če je prvi dan nekoliko očrnila slabša obiskanost, je drugi dan festivala poskrbel za pravo razodetje. Letošnje festivalsko poletje se je torej zaključilo na najboljši možen način, torej s še eno pozitivno festivalsko oziroma koncertno izkušnjo in odlično glasbo. Brutal Janez Fest postaja festival, ki v Maribor počasi, a vztrajno privablja vedno večja imena ekstremnega metala in tako ohranja pri življenju tisti majhen kanček upanja, da se lahko koncertna scena vsaj za malenkost decentralizira. Čeprav na trenutke deluje, da kljub trudu in naporu festival še ni doživel pravega razcveta, so zametki in pot, ki so jo ubrali organizatorji, zagotovo pravilna, le občinstvo mora festival vzeti za svojega in vse se bo postavilo na svoje mesto. Se vidimo naslednje leto. (Žiga)
