Disgorge / Internal Bleeding / Beheaded / Morthem

Disgorge. Nazadnje sem band s tem imenom na odru gledal leta 2004 v Kopru. Resda je šlo za drug band, a če bi po videzu članov obeh zasedb poskusili uganiti, kateri so Mehičani in kateri Američani, bi se verjetnost pravilnega odgovora najverjetneje gibala nekje okoli petdeset odstotkov. No, tokrat so nas obiskali brutalci Disgorge iz San Diega skupaj s kolegi Internal Bleeding z nasprotnega konca celine, podporo pa so jim nudili še Maltežani Beheaded in Avstrijci Morthem.
Po mojih izkušnjah so za brutal death metal koncerte najbolj primerne manjše dvorane; če že ne zaradi boljšega vzdušja, pa zaradi v povprečju bolj nizke obiskanosti tovrstnih koncertov. Gre pač za zvrst, za katero moraš okus razviti, in to sčasoma, tekom nekaj let poslušanja glasbe. To je bil koncert za izkušene sladokusce, ne pa prevladujoče »Justin Bieber metalce«, kot je trenutno stanje scene na dotičnem dogodku opisal legendarni Brutal Sandi. Tako se je na jesenski torkov večer v ljubljanski Channel Zero iz svojih oglodanih lobanj polnih brlogov privleklo nekaj deset duš, željnih brutalizacije na deseto potenco.
Večer pa se je žal začel z nekoliko razočaranja, saj so se vrata dvorane javnosti odprla s skoraj uro in pol zamude, čakanje na mrazu pa je obiskovalce spravljalo v nejevoljo. A krivi za zamudo niso ne organizatorji ne bandi ne kdorkoli drug, ki je imel kakršnokoli zvezo s koncertom. Krivi so bili organi pregona, zaradi katerih so koncerti tujih zasedb v Sloveniji pred deset, petnajst leti odpadali kar pogosto. Človek bi pričakoval, da se bomo tovrstnih nelagodnosti znebili z uveljavitvijo schengenskega območja, a očitno se starih šeg sled še ni povsem izgubila. Tako so Disgorge po prehodu češko-avstrijske (ne)meje ustavili kriminalisti, ki so se odločili, da je treba nekomu pokvariti dan. Po dolgotrajni, temeljiti preiskavi vse opreme in članov odprave za potencialne droge (ki ni obrodila sadov), so jih odvedli še na tehtanje in ugotovili, da njihovo vozilo z vsebino tehta za manj kot pol človeka preveč. Spričo tega so jim prepovedali vožnjo po avstrijskih cestah in jih napotili nazaj na Češko. A Disgorge so pač metalci in ne jebejo absurdnih predpisov, zato so po tem, ko so jih nehali zasledovati srepi pogledi kriminalistov, vozilo zopet obrnili in krenili nazaj proti Sloveniji, kamor so kljub veliki zamudi tudi uspešno prispeli.
Nekaj pred pol deseto so tako oder zavzeli Morthem, za katere pred tem koncertom še niti slišal nisem niti si nisem vzel časa, da bi preveril, če so kaj prida. Za avstrijske bande imam tako ali tako precej nizka pričakovanja; predsodki pač, jebiga. A fantje so se izkazali. Starošolski death metal, kot se šika, glavno presenečenje pa je bila mala grinta od vokalista, ki je iz sebe spravljala nadvse močan in razločen vokal. V slabe pol ure nastopa so se tako kar dobro predstavili in povrnili nekaj ugleda svoji rodni glasbeni sceni.
Sledila je menjava mojstra za mešalko in spričo tega še ena tonska vaja, ki je bila skoraj tako dolga kot koncert prvonastopajočih, čeprav smo obiskovalci upali, da bodo menjave na odru zavoljo zmanjšanja zamude čim hitrejše. Na oder so stopili malteški veterani, katerih nastopa sem se dokaj nadejal, saj gre kljub nekoliko »zakotni« lokaciji njihove domovine za v underground krogih precej prepoznaven band. A očitno so Morthem letvico zame postavili previsoko, saj je nastop Beheaded predstavljal precejšnje razočaranje. Zvok je bil vsesplošno slabši, saj se petstrunska bas kitara kljub agresivnemu udrihanju po strunah sploh ni slišala, toliko bolj pa je izstopal natrigani bas boben, ki je popolnoma pokvaril vzdušje. Glede na slišano na tonski probi, sem več pričakoval tudi od vokala, a je ta tekom nastopa pešal iz komada v komad. Tudi kontakta s publiko in energije na odru ni bilo kaj prida, tako da sem kljub temeljetresoči glasbi dogajanje spremljal precej brezbrižno. Toda očitno sem bil v zmoti, saj je po zaključku nastopa moje vtise popolnoma povozila avtoriteta Brutal Sandija, ki mi je argumentirano razložil, da se motim, saj so bili Beheaded totalno zakon razfuk, medtem ko so bili oni prvi band kar eni brezvezni šminkerji. Kdo sem jaz, da bi ugovarjal? :)
Ko sta predskupini opravili svoje, je prišel čas, da prestavimo v višjo prestavo z newyorškimi Internal Bleeding. Šus na polno! To je pravi brutal death metal – kratki, a rušilni komadi, ki udarijo kot salva krogel iz topov in zradirajo sovražnikovo utrdbo z obličja Zemlje. V primerjavi s predskupinama je bil nastop Internal Bleeding bistveno boljši, bolj udaren, z veliko več energije na odru, z manj izrazitim bas bobnom in nenehnim kontaktom s publiko. Pevec Keith DeVito, ki naj bi po teorijah nekaterih navzočih imel v osemdesetih ljubezensko razmerje s Charliejem Mansonom, katerega produkt sem pisec te reportaže, je s simpatičnimi in zabavnimi nagovori maloštevilno publiko zmotiviral do relativnega maksimuma, ki se je udejanjil v obliki manjšega kratkotrajnega mosh pita, posebno posvetilo po mikrofonu pa so dobili tudi avstrijski organi represije. Čupe so letele, grla so se drla in aplavzi so spremljali vsak komad.
Vrhunec večera pa – Disgorge. Vrhunec? Žal se je med nastopom headlinerjev izkazalo, da je ta očitno že za nami, saj dolgolasim »latinosom« skoraj enournega rušilnega nastopa predhodnikov ni uspelo preseči. Zakaj Disgorge niso dali vsega od sebe in odigrali celotnega predvidenega repertoarja, ne vem. Morda zaradi pozne ure, ki je ob začetku njihovega nastopa presegala polnoč. Morda sta bila obiskanost koncerta in odziv utrujene publike pod njihovimi pričakovanji. Morda pa so imeli le poln kurac vsega spričo neprijetne izkušnje v naši severni sosedi. A mogoče zvenim v tem primeru preveč kritično, saj je bil nastop kljub predolgim in morečim pavzam med komadi izveden suvereno in rušilno, topless pevec in kitarist pa sta poskrbela tudi za zadovoljitev tistih nekaj parov oči v publiki, ki so pripadali pregovorno nežnejšemu spolu. Brutalna glasba, ki ji lahko vztrajno sledi le izvežbano uho, je pretresala zgradbo na Metelkovi do nekaj čez pol eno uro ponoči, potem pa so se Disgorge od občinstva poslovili, slednje pa se je odvleklo nazaj v svoje votline.
Če strnem celoten vtis koncerta, smo dobili zares lep paketek brutalnosti, katerega pentljo sta predstavljala dva izmed legendarnih ameriških bandov, ki so v začetku devetdesetih soustvarjali brutal death metal sceno. Gre za zasedbi, ki že več kot dvajset let vztrajata v zelo ozki sceni, ki spada v najgloblji underground, kar je vsekakor pohvalno. No, pa tudi predskupini nista bili švoh. Merchandisea je bilo cel kup, vzdušje in družba sta bila super, tako da bo kljub malce nadležni zamudi (glede na profil publike je imela večina naslednje jutro obveznosti) dogodek ostal v zelo lepem spominu. Hvala bogu za komercialne bande, s katerimi lahko organizatorji pokrijejo minuse od tovrstnih koncertov za dušo!