Dissection / Watain / Sweet Sorrow

O tem koncertu se je vedelo le to, da bo legendaren, saj se je na odre končno vrnila kultna black zasedba, Dissection. Še za časa tonske se je pred VPK-jem raztegovala množica metalcev iz Slovenije in Hrvaške, kar je seveda pomenilo ultra zabavo in srečanje starih kolegov. Malo pred osmo uro so nas začeli spuščati v dvorano. Oder je bil postavljen v desnem zgornjem kotu in je definitivno imel kaj pokazati. V ozadju je na steni viselo platno z ogromnim Reaperjem, pred njim pa se je bohotil neverjeten set bobnov. Noro! Pred temi bobni pa sta bila dva bobnarska seta predskupin, stojala z živalskimi lobanjami (krave al' biki, ne vem), črne sveče itd. To pa je stage! All for satan, he, he. Na odru so se že pripravljali (na moje izredno prijetno presenečenje) Sweet Sorrow (cheers to Rope and the crew), s katerimi smo potem kakšno rekli in tudi popili (hvala za pivo). Folk se je počasi premikal noter in vsi so seveda rinili naravnost pred oder – »the place of ultimate blasphemy ritual«.
Sweet Sorrow so tokrat še brez novega kitarista odpičili dobrih štirideset minut odličnega programa. To je »švedski« melodični death metal in kapo dol. Zvok je bil odličen, kar je več kot koristilo bandu, da je pokazal, kaj zmore. Odlični bobni srednjega in visokega tempa z izrednimi blastbeati in tričetrtinskimi takti so podkrepili brutalno, vendar melodično kitaro, ki je izvajala nam znane At The Gates melodije, super solaže in ostalo. Zanimiv je bil šeststrunski bass, kakršnega ima baje Dream Theater basist, s katerim je lastnik dotičnega izdelka nenehno norel. Vokalist Valentin je kljub prehladu kričal kot zmešan in skušal svojo energijo prenesti na folk, ki pa ni bil toliko dovzeten za tovrstno početje. Vseeno so Sweet Sorrow pokazali svojo profesionalnost in hkrati čisto človeško sproščenost. Keep up the good work guys – boljše predskupine koncert ni mogel imeti.
Watain so iz »globin pekla« razveselili vse tiste, ki prisegajo na »true necro grimm primitive« black metal. Oder je naenkrat delno zakril Watain logo, prižgale so se črne sveče in po malce daljši pavzi (kot vedno, ti tipi se res predolgo rihtajo, koliko bi se šele, če bi bili glam band) so na oder prišli v Mayhemovsko modo in seveda bodice, nete, gladiatorke oblečeni in s corpse paintom namazani, Watain. Skoraj predolga ura prvinskega black metala je razveselila vse fane, ki so tudi v veliki meri poznali pesmi in to tudi pokazali. Sam sem se medtem smejal pevcu, ki je zgledal kot kombinacija med Michael J. Foxom in Maniacom. Svetla točka je bil predvsem bobnar, ki je izvajal ali blastbeat (old-school seveda) ali pa skoraj punkovske ritme. Popoln tribute to Bathory, še posebej zadnji komad, Fireborn, ki je več kot očitno nastal pod vplivom tistega prvega blacka. Vsi ostali so šola Mayhem, Darkthrone ipd., posvečajo pa se predvsem satanu, blasfemiji in ostalim klišejskim zadevam, ki so že nekako »out« vsaj od zgodnjih devetdesetih naprej, česar pa seveda določeni ne upoštevajo – če bi, ne bi bili »true« in jih zato pohvalim. Zvok je bil tokrat neprijazen in je nagajal predvsem kitaristu, katerega melodiko si lahko prepoznal šele, če si si zatisnil ušesa in tako onemogočil audio onesnaženje s šumi visokih in nizkih tonov.
Vrhunec vsega so seveda bili Dissection, oziroma njihov idejni vodja (in tudi edini originalni član) Jon. Oder je bil za Dissection pripravljen zelo hitro, tokrat sta lobanje nadomestila dva križa, na katerih so gorele črne sveče. Vse se je začelo s splošno znanim introm, ki je nato s prihodom pevca/kitarista »odprl vrata pekla« s pesmijo Over The Fathomless Dephts (the best!), nato pa so v dveh urah (ne v tem vrstnem redu) odigrali še Frozen, Unhallowed, Thorns Of Crimson Death, Retribution – Storm Of The Light's Bane, Soul Reaper, Where Dead Angels Lie in za konec seveda odlična priredba Elizabeth Bathory od Tormentor. Dvojne vtise pa je pustila nova pesem Maha Kali, ki so jo nekateri sprejeli z navdušenjem, mnogim pa je vzbudila sum v kvalitetno prihodnje ustvarjanje te skupine. Splošno vzdušje je bilo fantastično, saj je folk pel, norel, skandiral (izgovori se »daj-sek-šn«), seveda so najbolj bili navdušeni nad Jonom, njegovim igranjem in kitaro, marsikatero dekle pa tudi nad njegovim izgledom, saj se je fant nabildal (kaj pa lahko drugega počneš v zaporu) in si postrigel lase, ampak gre baje za neko duhovno iluminacijo. Novi basist, kitarist in bobnar so odlična zamenjava za prejšnje člane, predvsem bi pohvalil bobnarja (Thomas Asklund, ex- Dark Funeral) za neverjetno elegantno, iznajdljivo in dobro igranje. Set je imel neverjeten – činele, prehodi – vsega več kot dovolj. Nicko McBrain black metala. Zvok je bil zelo dober.
Kot dodatek bi morali odigrati še dve pesmi, vendar je policijska ura huda stvar in so tako Dissection morali zaključiti koncert. Seveda je bil za vse spet kriv organizator, ki je pojasnil stvar na odru in temu neprimerno skoraj dobil steklenico v glavo, kar dokazuje, kako so poslušalci lahko strastni, ampak po mojem mnenju gre kvečjemu za idiotizem.