Evergrey / Stonegard

Evegrey že vneto pripravljajo Monday Morning Apocalypse naslednika, ki ga bodo snemali februarja, vseeno pa so si pred tem vzeli čas za še zadnjo turnejo v podporo lani izdanega albuma. Tokrat pa so se v okviru vzhodno evropske turneje odpravili na področja, kjer so do sedaj redkeje, če sploh kdaj, nastopali. Turneja se je končala v nič kaj vzhodno evropskem Wörglu (Avstrija), dan pred tem pa so nastopili v zagrebški Močvari, kamor jih je pot vodila preko Beograda, Bolgarije, Slovaške, Turčije, kjer pa so morali tako kot v Romuniji enega izmed koncertov odpovedati.
Mesto predskupine so na turneji imeli precej neznani Norvežani Stonegard, ki imajo na svoji »grbi« dva albuma, Arrows ter From Dusk Till Doom. Že sam pogled na ime in naslov zadnjega albuma pove nekaj o tem, kje se Stonegard glasbeno nahajajo. V osnovi se gibljejo nekje okoli stoner rocka, doom metala, a ne gre za ravno tipične predstavnike te zvrsti. Seveda je padel kak Cathedral, Black Sabbath riff, vmes pa je bilo slišati tudi kaj bolj tipičnega norveškega rock 'n' rolla, ena izmed skladb je vsebovala izseke razbijanja Metallicine »svete jeze«, tudi thrash ali prog rock pa jim nista tuja. V živo je zvenelo še kar, na albumu pa mora biti to dokaj povprečna zadeva. Vokal je precej enoličen, linije so si podobne pri skoraj vseh komadih in ne pritegnejo. No, za pogledat je vseeno bilo, tudi odziv publike je bil še kar soliden.
Set lista Stonegard: Rescue, Hunter, The Last Good Page, Morpheon, Arrows, The White Shaded Lie, At Arms Length, Barricades.
Evergrey si počasi a vztrajno od albuma do albuma večajo svoj krog oboževalcev, tudi na Hrvaškem se jih je nabralo že nekaj. Koncert je bil sicer malenkost slabše obiskan kot dan pred tem Deicide, vseeno pa se je v Močvari nabralo lepo število Evegrey fanov. A ti so pripravili vzdušje kot da bi igrali Blind Guardian, kot se je izrazil zagrebški kolega. Po lanskem Metal Campu je band zapustil basist Michael Hakansson in brez njega Evergrey na odru delujejo nekoliko drugače. Michael je s svojo markantno pojavo in karizmo zelo zaznamoval njihove nastope in je skupaj s Tomom Englundom in Henrikom Danhagejem predstavljal udarni trio. Njegova zamenjava, Fredrik Larsson, ki je igral bass na Hammerfall prvencu, se je zelo dobro vklopil v band, a se v primerjavi z Michaelom drži še bolj v ozadju in ne kaže take samozavesti. Glavno vlogo na odru je znova enkratno odigral Tom, ki je poleg prepričljive, dramatično čutne vokalne in tudi kitarske predstave pokazal prave sposobnosti frontmana, kako ne preveč izpostavljajoče, a z občutkom in sproščenostjo voditi koncert in držati kontakt s fani. Pri tem so svoje trenutke dobili tudi ostali, v instrumentalnih intermezzih predvsem klaviaturist Rikard in bobnar Jonas, ljubljenec ženskega dela občinstva. A dekleta v prvih vrstah niso le občudovala akterjev na odru, ampak so skupaj z vsemi vokalno glasno spremljala vse skladbe, od prve do zadnje. Pri I’m Sorry bi Tom lahko brez problema kar celoten vokalni del odstopil publiki, ne le del. Precej podobno je bilo tudi pri Blinded, More Than Ever, Recreation Day, A Touch Of Blessing in seveda The Masterplan. Super! Izbor skladb je bil dobro sestavljen, prava poslastica je sledila ob koncu rednega dela – Nosferatu. Igrali niso le nič s prvenca The Dark Discovery, edino kar pri njih res pogrešam v živo pa je The Great Deceiver. Band je že na odru pokazal pravi fanom prijazni obraz, dostopnost do fanov pa so le še potrdili s podpisovanjem pri merchandiseu takoj po koncertu, slikanjem po tem in zelo ugodnimi cenami prodajnih artiklov – CDjev, majic; le fanice so bile prikrajšane za girlije, ki jih je tekom turneje že zmanjkalo.
Set lista Evergrey: Intro, Blinded, End Of Your Days, Rulers Of The Mind, More Than Ever, As I Lie Here Bleeding, Obedience, In Remembrance, Till Dagmar, Still In The Water, Monday Morning Apocalypse, I’m Sorry, Mark Of The Triangle, Solitude Within, Nosferatu, When The Walls Go Down, Recreation Day, keyboard solo, A Touch Of Blessing, The Masterplan.