Headbanging KUD (25.4.2009)

Sobota popoldne, lepo, skoraj poletno vreme in v mestu vlada tista za ta čas značilna tišina. No, ne vsepovsod. Pred KUD-om vlada mirno, še bolj pa sproščeno vzdušje in vse bolj kot na koncert sredi Ljubljane spominja na vzdušje, ki je rezervirano za festivale.
Slišim, da One Out Of Hell odpadejo. Prav tako slišim, da nas čaka presenečenje v obliki nenapovedane skupine. Preden zapadem v popolno stagnacijo duha ob spokojnosti vzdušja se koncert prične. In to precej točno. Ali pa imam vsaj občutek takšen. In presenečenje so: Cold Dew.
Torej: Cold Dew v primerjavi z njihovim nastopom v Orto Baru precej skrajšajo repertuar, a se na nek način pokažejo v še boljši luči, kot prejšnji ponedeljek. Točnega razloga ne vem, je pa gotovo, da jim gre kvaliteta zvoka tokrat še bolj na roko, saj so surovejši in temnejši. Čisti užitek ... Nabijanje basovskih vibracij med občinstvo, iz hodnika na levi v dvorano padajo še zadnji sončni žarki ... melanholija poletnih večerov. Doooom.
Potem: sonce izgine in v somraku: somrak bogov. Asgard. Mogoče ne tako pompozno, a dobro. Melodični death metal iz Brežic je precejšnje presenečenje; pozitivno, namreč. Fantje so uigrani in poznajo svoje inštrumente, priredba Amon Amarth Death In Fire kljub rahlim spodrsljajem prepriča nekatere nevernike med občinstvom in Asgard celokupno gledano izpadejo precej močna zasedba, ki ve kaj hoče ... in bodo imeli še večji potencial, ko se bodo otresli koncepta vikinštva in nordijske mitologije. Kaj pa vem, lahko da sem dlakocepski, ampak viking metal v deželi pastirjev, livad in Slovencev mi ne bo nikoli logičen.
Dalkhu: Izgleda da je dandanes 'black metal' vse, kar... Kaj? Vse, kar bi rado bilo, najbrž. »Lepota je v očeh opazovalca,« bodo rekli eni, kaj o 'mački v škatli' in kvantni fiziki in teoriji, da opazovanje določa resničnost bodo rekli drugi ... no, če citiram Nathana T. Birka: »Black metal is ... black metal,« potem lahko rečem le, da so Dalkhu, če že kaj, 'pre-old-school black metal'. Bobnarski groovi, riffi, strukture, skoraj vsi elementi spominjajo bolj na zgodnejša obdobja metala, ko se posamezni podžanri še niso razvili, kot na to kar dandanes poznamo pod označbo 'black metal'. Dalkhu so tako neko neopredeljivo čudo, ki vam ali sedejo ali pa ne ... vmesne poti skoraj ni. Nastop sam je žal precej nerazgiban, in monoton; kot največji minus oziroma vprašaj bi izpostavil nenavadne strukture skladb, kot velik plus pa uigranost.
Preden spet zapadem v transcendentalni black out; dalje: Vulvathrone. Vulvathrone! Čeprav brez Ančke in copatkov – fantje ubijajo! Razvije se celo mosh. Trojni vokali, blasti, divje kitare... Nisem si mislil, da bom kdaj to rekel za grind skupino, ampak Vulvathrone zmagajo Headbanging KUD. Jebeni knock out! Čeprav jim zvok ni bil ravno usojen: le-ta je isti, ne glede na to ali basist igra ali pa ne (zadnji komad), kitara velikokrat mutira v hipersonično čebelico itd., a Vulvathrone še vedno uspe obdržati stik s publiko, občutek za glasbo in inpliciranje dogajanja, da ne rečem norosti.
Penitenziagite: Prekleto! Zver! Edina pomankljivost se zdi, da bi bolj kot kamorkoli zasedba 'sedla' na sam konec koncerta. Ne-ekscesni, epski, a ne pompozen, prizemljen in močan death metal. Ne bom rekel »tak kot mora biti«, ker ne vem, kak bi naj bil, ampak ena stvar je jasna in to je: Penitenziagite, navkljub nekaterim več kot očitnim vplivom, delajo odlično, težko glasbo, ki rabi svoj čas in (verjetno tudi) prostor, kot takšni pa so čudovita svežina na slovenskem glasbenem prostoru.
Cyclone: Glam ('n' roll). Punce so v prvi vrsti, dvorana precej polna in izgleda, da vsi iz takšnih in drugačnih razlogov uživajo. Cyclone so posrečena zasedba, ki igra za žur. Pika. Glam. In ženske najbrž ... Zares me prepričajo šele z Iced Earth priredbo Watching Over Me, za čudo pa poskrbi še Bon Jovi Livin' On A Prayer priredba ... jaz pa že napol pričakujem Runaway. Pod črto Cyclone – čeprav ta zvrst »ni moja šalca čaja« – med občinstvo vržejo dober nastop, niti ne monoton, kot slišim pozneje, mogoče le rahlo zasanjan. Česar jim pa res ne moremo očitati.
Morana: slab zaključek dogodka, kaj naj rečem. Tehnični problemi se vrstijo, izpadi zvoka, čudne strukture, še bolj čuden miks zvoka ... niti kosa na odru jim ne pomaga k zvenu 'black metala' ali česarkoli že. Preden izpadem pristranski: o Morani sploh ne bom ničesar rekel, dokler jih ne slišim v primerni izvedbi. Ne vem kaj je narobe, a zadnji nastop na Headbanging KUD je polomija. Takšna, da ne vem niti ali je na primer določen zajeb komada posledica slabega pisanja le-tega ali same narave zvoka – ki je katastrofalna. Škoda za tak konec ... Morana: status quo.
Podolgem in počez čudovit dogodek, ki že meji na maraton. Poskrbljeno za vse zvrsti in za še več okusov, a obenem nič kaj ortodoksnega. Razen Vulvathrone seveda. Pa ne da je na tem kaj slabega ...

Davorin