Minila so skoraj štiri leta, odkar smo lahko nazadnje uživali skupaj z Iron Maiden v živo. Minulo nedeljo se je v Zagrebu začelo nadaljevanje svetovne turneje z imenom Legacy Of The Beast, v okviru katere so Iron Maiden po 31 mesecih ponovno stali na odru. Dolga doba, v kateri so se heavy metal staroste dodatno postarale in ki je marsikaterega dvomljivca odvrnila od obiska koncerta. A naj takoj povem: napaka! Iron Maiden so v odlični formi, zato vsem, ki še imate možnost, polagam na srce, da si band ogledate v živo. Toda na tem mestu ne bom rekel, da zato, ker se ne ve, kdaj jih bomo sploh še lahko videli v živo, temveč enostavno zato, ker kljub svoji predvidljivosti nikoli ne razočarajo. Kar se od njih pričakuje, se od njih dobi. In kaj je to? Bogata odrska kulisa, odličen zvok, ognjeni šov in polno heavy metal energije.
A preden smo dočakali 21. uro zvečer, ko so zadonele Železne Device, so nas ogrevali Lord of the Lost. Lord of the Lost so gotični rock band iz Nemčije, ki kot edina zasedba spremlja Iron Maiden na njihovi turneji. Ker sem komaj pred dvorano zvedel ime predvozača, se nanj seveda nisem uspel pripraviti. In ja, to tudi pomeni, da Lord of the Lost niso bili navedeni na februarja kupljeni vstopnici. Morda je bil band potrjen zadnji trenutek, morda pa »ni prišel na karto«, ker je glasbeno enostavno svetlobna leta oddaljen od Iron Maiden. 15 let stara zasedba ima za seboj že sedem albumov, aktualni iz leta 2021 nosi naslov Judas, naslovni komad tega albuma (priredbo od Lady GaGa?) pa smo med drugim lahko slišali tudi v Zagrebu. Vsaj tista polovica poslušalstva, ki se je odločila za predčasen odhod v dvorano. Pod črto lahko povem, da so Lord of the Lost ponudili soliden nastop brez efektov, njihova glasba, ki jo presenetljivo ustvarjata dva tolkača, pa me bežno spominja na domače Shanti Nilaya. Preden je band zaključil, je menda sledila še ena priredba, nato pa dobrih 45 minut čakanja.
Bolj ali manj točno ob devetih so ugasnile luči, reflektorji so se usmerili na oder in zagledali smo lahko orientalsko okrašen oder. Takoj je bilo jasno, da Iron Maiden ne bodo ponudili povsem enakega nastopa kot zmeraj, začelo se bo z novim albumom Senjutsu. Kot neredni spremljevalec banda sem seveda največ upanja položil v stare hite, zato me je skrbelo, koliko minutaže bo dejansko ponujene novemu albumu. No, po 20 minutah sem poznal odgovor. Po komadih Senjutsu, Stratego in The Writing on the Wall, ki so me v kombinaciji s popitim pivom dokaj uspavali, je prišlo do menjave odrske kulise, najnovejši komadi so se umaknili starejšim in bolj znanim. A ne še takoj oziroma povsem, kajti po komadu Revelations z albuma Piece of Mind so nas Iron Maiden »piknili« z odličnim Blood Brothers – komad, ki je za marsikoga predstavljal vrhunec koncertnega večera, saj je komad resnično odličen.
No, po petih bolj ali manj mirnih komadih, ki so v parterju že odzvali prve mosh pite, pa je zasedba preklopila v višje prestave. In menim, da smo to najbolj potrebovali oziroma čakali. Sladokusci, ki so si band ogledali prvič recimo davnega leta 2000 v Izoli ali še prej in že bolj ali manj na pamet poznajo »finte« od Maidnov, se morda v tej zvezi ne bodo strinjali z mano, toda povprečni obiskovalci Maidnovih koncertov, sploh pa tisti, ki so zasedbo minulo nedeljo v Zagrebu prvič ujeli v živo, se bodo zagotovo stoodstotno strinjali z mano. Eden za drugim so si sledili hiti, kot so Sign of the Cross, Flight of Icarus, Fear of the Dark, Hallowed Be Thy Name, The Number of the Beast, Iron Maiden, The Trooper, The Clansman, Run to the Hills, Aces High.
Sam sem doživel vrhunec koncerta relativno hitro. Ko sem zagledal Ikarusa v ozadju, sem že vedel, kaj me čaka. Takšni in drugačni posebni efekti so bili paša za oči, medtem ko so se ušesa prepuščala zimzelenim melodijam, s katerimi nas največji band na svetu razvaja že skorajda 50 let. Če komu primanjkuje kondicije, je imajo Iron Maiden trenutno za izvoz, kar se je zagotovo poznalo na nekaj več kot 100-minutnem nastopu, ki je na koncu pri vseh vzbudil željo po še. Up The Irons!
