Keep It True X (4. in 5.4.2008)

Zgodovina festivala Keep It True (v nadaljevanju KiT) sega v april leta 2003, ko sta se organizatorja (Oliver Weinsheimer – revija Heavy Oder Was? in vokalist skupine Majesty Tarek Maghary) v malem nemškem mestecu Lauda-Königshofen odločila, da pripravita festival, ki se bo razlikoval od drugih. Publiki sta želela ponuditi nekaj, česar ne more videti skoraj vsak dan na kakem drugem festivalu in tako skupaj nabrala skupine, ki ne igrajo ravno pogosto, sploh pa ne v tem koncu Evrope. Trojica Brocas Helm, Doomsword in Omen je ob podpori še nekaj skupin privabila lepo število obiskovalcev in festival je presegel pričakovanja. Poleg skupin je bil v dvorani še bogato založen metal market, na katerem je bilo možno kupiti razne LP-je, CD-je in majice.
Že ob zaključku prvega festivala so napovedali ponovitev čez eno leto, na kateri so poleg drugih nastopili Attacker, Elixir, Halloween in Manilla Road. Dan pred samim festivalom je bil v manjši dvorani v bližnjem kraju na sporedu warm-up koncert. Ker je bila druga ponovitev festivala še bolj uspešna od prve, sta se organizatorja odločila, da bo KiT v tretje na sporedu še isto leto novembra. Tokrat so bila v ospredju imena Helstar, Hallow's Eve, Stormwitch, Jaguar...
Število obiskovalcev se je vsakič povečalo, tako da je festival že nekaj let razprodan prve dni od začetka prodaje vstopnic. Enajsta ponovitev, ki bo letos novembra, je bila na primer razprodana še preden so napovedali drugega headlinerja.
Kljub »obleganosti« je festival ohranil svoj prvotni namen, saj se ideologija glede nastopajočih skupin ni prav nič spremenila. Če gre za ponovno združen heavy ali speed/power metal band ali pa prvi nastop kakšnega banda z onstran oceana v Evropi, bo skoraj gotovo ta nastop na festivalu KiT. Tako je bilo tudi na KiT X, ki je ob desetem jubileju prvič trajal dva cela dneva (ne le warm-up in en dan festivala). Seznam nastopajočih je obetal nepozabno izkušnjo: Attacker, Omen, Helstar, Titan Force, Cage, Heathen, Manilla Road, Jag Panzer ... Na srečo smo si vstopnice priskrbeli pravočasno – festival je bil namreč razprodan 23.9.2007.
Po dolgi poti se je kmalu zjutraj petindvajset glava slovenska ekipa srečala pred dvorano in kaj drugega se po prevoženih 750 kilometrih bolje prileže kot pivo? Prav imate, odgovor je mrzlo pivo! Ker ni ostalo le pri enem, nas je večina izpustila nastope prvih skupin in čas porabila za počitek ali za ogled metal borze, ki je zasedala približno tretjino dvorane.
Po štirih ali petih delno-do-pretežno nezanimivih bandih (kar ne pomeni nujno, da so slabi) so prišli na vrsto vsi ljubitelji Attacker, točneje njihovega albuma Battle At Helms Deep, saj je imel repertoar poudarek na tem albumu. Omen so imeli pred odhodom iz Amerike nemalo težav z vokalisti. Kevin Goocher zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel sodelovati (njegov drugi band Phantom-X je nastop raje odpovedal, kot da bi iskal zamenjavo). Nadomestiti bi ga moral bivši vokalist Matt Storey, a je zaradi zapletov z dokumenti ostal doma. Tako so se že pojavljali dvomi, ali bodo Omen našli zamenjavo pravočasno – in so jo, tako da je z njimi nastopil George Call, sicer vokalist zasedbe Aska. George je vokalno nalogo opravil dobro, ne pa odlično. Nastop je deloval preveč »posiljen« – obnašati se je hotel, kot da je član zasedbe že dvajset let, ne dober teden. Druga težava je bila tehnične narave na začetku nastopa, a so Omen vseeno odigrali nepozaben koncert.
Helstar so nastopili v zasedbi z albuma Remnants Of War, kar je seveda pomenilo, da so igrali omenjeni album v celoti, zraven pa dodali še nekaj drugih klasik. James Rivera je pokazal, da je še vedno v vrhunski formi in da se v svojem matičnem bandu počuti dosti bolje, kot se je na primer pri Seven Witches ali pri Vicious Rumors. Tudi ostali v ekipi so dali vse od sebe, tako da so fani dobili svojo dozo Helstar. O tem, kaj je pijan James zganjal cel naslednji večer, pa raje ne bi.
Prvi večer jubilejnega KiT so zaključili Američani Titan Force, ki so pokazali, da se jim dolgoletna odsotnost z odrov ne pozna niti najmanj. Če odštejemo nastop na festivalu Bang Your Head pred šestimi leti, v Nemčiji niso igrali že dolgih petnajst let, pa tudi nasploh je njihov koncert bolj izjema kot pravilo.
Spanje v avtu ali šotoru pri temperaturi blizu ledišča je svojevrstna izkušnja, ki pa je vseeno ne bi rad ponovil nihče od nas. Na srečo smo bili na tako vreme pripravljeni.
Tudi drug dan smo prve skupine preskočili ali pa jih poslušali več ali manj površno. Sam sem si ogledal šele Crescent Shield, ki so na oder stopili četrt ure čez tretjo popoldan. Glasba je sicer tipa solidno-ampak-takih-bandov-je-še-na-tisoče, zato pa je večini v spominu ostala »lisička« na basu – z bas kitare, ki je bila skoraj večja od nje, je visel lisičji rep. Od Pharaoh smo vsi pričakovali veliko in bili na koncu razočarani. Eni bolj, drugi manj, a vseeno vtis ni bil najboljši. Izgovor, da gre za prvi nastop skupine, pri ne ravno mladeničih nikakor ne pride v poštev. Band je bil le za silo uigran, Tim sod, pardon, ajmar, pardon, Aymar, ki nalogo vokalista opravlja že preko trideset let (najbolj pa ga poznamo po sodelovanju v Control Denied, projektu pokojnega Chucka Schuldinerja) pa je sigurno imel tudi že boljše dneve. Tokrat se mu je po nekaj minutah zlomil glas in bil je prisiljen znižati vse komade od takrat naprej.
Cage in Doomsword so nudili spremljavo ob malici (prvi bolj, slednji manj prijetno glasbeno podlago za prehranjevanje, pa tudi nasploh), nato pa je sledil nastop, ki smo ga verjetno vsi najbolj pričakovali – Heathen. Čeprav sem del koncerta poslušal z zaprtimi vekami (nisem spal!), zagotovo nisem edini, ki vam bo zatrdil, da je bil to eden izmed najboljših nastopov nasploh. Poiščite kakšen posnetek na YouTube, pa vam bo jasno zakaj. Vzdušje se je rahlo umirilo med Manilla Road, dolgo čakanje na Jag Panzer pa se je zaradi tehničnih težav vleklo kot ponedeljek po »tadolgih praznikih«. Nekateri so obupali in odšli spat, večji del publike pa je vseeno vztrajal. Najava, da bo del skladb odpel Bob Parduba, ki je z njimi pred dobrimi dvajsetimi leti posnel legendarni album Chain Of Command, je bila prevelik razlog, da sem ostal na prizorišču. Zame je prej omenjeni album še vedno na vrhu lestvice njihovih albumov, če ne najboljši. No, okoli pol ure pred polnočjo se je le začelo in čakanje je bilo bogato poplačano. Sicer bi lahko »Tyrant« pustil Bobu, da odpoje kakšno skladbo več sam, saj le nima vsak dan priložnosti odpeti komade, ki jih je posnel v drugi polovici osemdesetih let. Vseeno, njihov nastop je bil poleg nastopa Helstar in Heathen eden izmed absolutnih vrhuncev KiT X. Kot kaže, Američani zmagujejo vsaj na glasbenem področju.
Z njihovim nastopom se je pozno ponoči jubilejni KiT končal. Končala se je deseta ponovitev festivala, na katerem je majica od Children Of Bodom ali od Trivium prav taka rariteta kot obiskovalke in obiskovalci pod »debelih« dvajset let starosti. Festival, na katerem se ponovno lahko predstavijo že precej pozabljeni bandi, festival za »izbrano skupino« (kdor prvi kupi eno izmed 2000 strogo omejenih vstopnic), ki ve, kaj želi.
Seveda pa festival nima le pozitivnih strani. Kratki časi menjave skupin in igranje na več ali manj isto opremo so seveda razlog, da je zvok pri večini nastopajočih dokaj enak in posledično lahko enako dober ali enako slab. Drugi minus je organiziranje kampiranja – štirje WC-ji v dvorani so bili sicer redno čiščeni čez dan, v »kampu« pa ni bilo niti enega kemičnega WC-ja niti pipe s tekočo vodo. Glede na to, da je šlo za »čistokrvni« dvodnevni festival, bi lahko bolje poskrbeli za to.
KiT je edinstven festival, ki ima tako slabe kot dobre strani. Ker dobre absolutno pretehtajo, lahko z gotovostjo zatrdim, da deseti KiT sigurno ni bil zadnji s tako številčno slovensko ekipo.
Nekaj izmed skupin, ki bodo nastopile na dvanajsti ponovitvi, ki bo aprila 2009, je že znanih. Enajsta, novembrska, je razprodana že zdavnaj, zato niti ne pomislite na to, da boste kje dobili vstopnico. Enajsti KiT bo tudi zadnji novembrski, saj sta se Oli in Tarek odločila, da ponovno organizirata le en festival letno.

Peter