Masters Of Rock 2009 (9. do 12.7.2009)

»One, two, Czech (check)…«. Češka. Geslo štirih julijskih festivalskih dni. Po blatnem in mokrem Metalcampu v Tolminu je bil naslednji v vrsti poletnih festivalov Masters Of Rock v Vizovicah na Češkem.
Festival se je tudi letos odvijal na prostoru destilarne Jelinek, ki je tudi ena od glavnih ponudnikov pijač in nosilka gesla »Vizovice, glavno mesto slivovice«. Nasploh je bilo na festivalu tudi tokrat več kot odlično poskrbljeno za raznovrstno domačo in tujo ponudbo jedače in pijače, cene pa so bile zelo dostopne. Največja pomanjkljivost je bila gotovo slaba opremljenost in čistoča plačljivih stranišč – plačilo naj bi namreč zagotavljalo stalno čiščenje, papir in milo, pa tudi tega vedno ni bilo. Je pa bila na voljo brezplačna »dixi ulica«.
V četrtek, prvi dan dogajanja, se je prizorišče odprlo ob 13h, dve uri kasneje pa so sklop domačih nastopajočih tvorili Bethrayer, Nil, Fleret inVypsaná Fixa. Pritegnili so kar precej ljudi, še posebej Fleret. Medtem so potekali že prvi signing sessions, ki jih je bilo do konca festivala kar precej. Menjavala sta se dež in sonce, zato so prav prišla velika drevesa ob prizorišču, pokrit šotor s klopmi in pijačo ter prenos dogajanja na odru preko treh platen.
Ob pol osmih zvečer so pred veliko množico nastopili In Extremo. Kot vedno so tudi tokrat poskrbeli za dinamičen, zabaven, kostumsko in glasbeno zanimiv nastop z veliko pirotehnike. Slednja bi do izraza verjetno še bolj prišla ob kasnejši uri, a tudi mrak je poskrbel za primerno vzdušje. Poleg komadov z zadnjega albuma Sängerkrieg so odigrali tudi starejše uspešnice.
Setlista: Sieben Köche, Frei Zu Sein, Hiamali Tempore, Sängerkrieg, Nymphenzeit, Ave Maria, Ai Vis Lo Lop, En Esta Noche, Merseburger Zaubersprüche II, Erdbeermund, In diesem Licht, Flaschenpost, Rasend Herz, Mein Sehnen, Omnia Sol Temperat, Auf's Leben, Küss mich, Spielmannsfluch, Villeman Og Magnhild.
Odrsko štafeto so In Extremo predali rojakom Rage in starim znancem festivala. Peavy, Victor in André so začeli udarno, slišali in videli smo mešanico novih in starih skladb. Rage so imeli gotovo tudi največ gostujočih glasbenikov, kar je popestrilo nastop. Pridružila sta se jim bivši kitarist Manni Schmidt (sedaj Grave Digger) in Destruction vokalist Schmier (slednji je na festivalu užival do zadnjega dne), From The Cradle To The Grave in Lord Of The Flies je popestrila Jen Majura (gostujoča vokalistka pri Blind Guardian), edini komad v nemščini Gib Dich nie auf pa je z njimi odpel In Extremo frontman Michael Rhein. Polno dogajanja in zelo dobro.
Setlista: Carved In Stone, Higher Than The Sky, Set The World On Fire, All I Want, Invisible Horizons, Enough Is Enough, Don't Fear The Winter, From The Cradle To The Grave, Prayers Of Steel, Down, Lord Of The Flies, Innocent, Depression, No Regrets, Gib Dich nie auf, Soundchaser.
Okoli enajste zvečer je bil čas za headlinerje prvega dne, Nightwish. Ker jih z novo pevko še nisem videla me je zanimalo, kakšen bo nastop. Odrska oprema je bila za njihov status seveda primerna, moški del ekipe je bil, kot vedno v preteklosti, zelo dober (tudi Emppu je še vedno hecen), Anette pa je čisto nekaj drugega. Razumljivo, da popolnoma enakovredno Tarje ni mogoče nadomestiti in da je bilo vodilo pri izbiri nove pevke drugačen vokal, a Anette je ta večer s svojo opravo in svetlo barvo las spominjala na mlekarico s planin, njen glas pa je bil večkrat prav cvileč, pa tudi njeni nagovori so bili čisto odveč. Tuomas je stare komade očitno nekoliko priredil, a takih občutij kot prej sedaj z Anettinim glasom v njih ni več slišati. Še dobro, da so se skrivala nekje globoko v naših spominskih celicah.
Setlista: 7 Days To The Wolves, Dead To The World, The Siren, Amaranth, Romanticide, Wishmaster, The Poet And The Pendulum, Nemo, Sahara, Dead Boy's Poem, Escapist, Dark Chest Of Wonders, Wish I Had An Angel.
Kot zadnji so nastopili brazilski power metalci Shaman. Tokratni nastop je bil nekaj posebnega, saj so ga pripravili s turškim simfoničnim orkestrom Gocmen. A priprave so trajala kar celo uro, zato so se mnogi ogledu odpovedali, nekateri pa so, kot moj sosed na levi, do začetka spali kar v stoje ali sede. Kljub vsemu so Shaman po pričakovanjih odigrali solidno, kombinacija z orkestralno glasbo je bila zanimiva in odlična popotnica za lahko noč.
Naslednji dan se je oder zatresel ob dveh popoldan. Začeti bi morali Nemci Callejon, a so zaradi poškodbe bobnarja odpadli. Sledil je čudaški metal/punk z Blowsight, nato pa black/death metalci Keep Of Kalessin, ki jim je uspelo priklicati močan naliv in pod odrom kljub temu obdržati kar nekaj ljudi. Kreyson so bili ta dan edini domači nastopajoči, očitno precej priljubljeni. Sledili so prvi pravi thrasherji, San Francisco Bay Area predstavniki Death Angel. Svoj intenziven, jezen thrash so glasbeno in odrsko izvedli zelo dobro, užitek jih je bilo gledati, izostalo ni tudi nekaj več gibanja in odziva publike na zvijanje, geste in obrazno mimiko, s katero so člani in frontman Mark pospremili odigrani repertoar.
Death Angel so štafeto nato predali Kataklysm, ki so intenzivno nadaljevali še naslednjo uro, razburkali mosh pit in odigrali komade kot To Reign Again, As I Slither, Prevail, The Ambassador Of Pain, The Chains Of Power, Serenity In Fire, The Resurrected, Manipulator Of Souls, Crippled & Broken, In Shadows & Dust, Taking The World By Storm, Like Angels Weeping.
Med pripravami na nastop Korpiklaani se je nebo zopet izjokalo. Publika je vztrajala in se zabavala ob finskih pivskih metal »poskočnicah« kot Vodka, Beer Beer, Korpiklaani in Happy Little Boozer. Za njimi je nastopila mednarodna speed metal atrakcija, Dragonforce. Fantom je petje in igranje hitrih melodij in ritmov očitno premajhen izziv, zato njihov nastop vključuje stalno šviganje sem in tja ne le s prsti po instrumentih, pač pa tudi po odru in manjših podestih. Cirkuški metal show, v katerem še najbolj izstopa klaviaturist Vadim Puzhanov, poln dogajanja in glasbenih vragolij, da mu je že težko slediti. Odigrali so: Valley Of The Damned, Heroes Of Our Time, Operation Ground And Pound, Reasons To Live, Fury Of The Storm, Strike Of The Ninja, The Last Journey Home, Through The Fire And Flames.
Takšno »naspidirano« uro so morali nato enakovredno nadaljevati headlinerji drugega dne, Edguy. Tudi njih že nekaj časa nisem videla in zanimalo me je, kakšen show bodo pripravili. Oder je bil opremljen kot se za spektakel spodobi, band pa v zelo dobri formi. Tobi se je očitno razvil in dozorel v pravega heavy metal frontmana, ki ne »mori« več toliko s preveč osladnimi, najstniškimi šalami. Nekoliko je zmanjšal tudi skakanje in tekanje po odru, a je »naštudiral« elegantnejše rock zvezdniško poplesavanje z mikrofonom in koketiranje s publiko. Precej dolg bobnarski solo je Felix odigral ob spremljavi glasbe iz filma Pirati s Karibov. Vsega je bilo ravno prav, publika je dobro sodelovala in na koncu je bila primerno potešena.
Setlista: Dead Or Rock, Speedhoven, Tears Of A Mandrake, Lavatory Love Machine, Vain Glory Opera, Mysteria, Ministry Of Saints, drum solo, Superheroes, Save Me, Babylon, Sacrifice, King Of Fools.
Svojo dolžnost so morali ob enih zjutraj opraviti le še cyber/punk/industrialci Deathstars, ki smo jih le »pozdravili«, nato pa se odpravili na zaslužen počitek. Videni prvi trije komadi niso napovedali nobenega presežka, publike pa v primerjavi s prej tudi ni bilo veliko.
Sobota je bila prvi dan brez dežja in tudi nekoliko toplejši, hkrati najbolj naporen in nabit z nastopi, ki bi jih lahko skoraj nepretrgoma spremljali. Nekateri smo tako tudi naredili in gotovo se je izplačalo. Še pred tem smo si na kratko ogledali nekaj »dnevnih« nastopajočih. Prvi so zjutraj nastopili Gate Crasher in Už jsme doma, pozitivno so nas presenetili obetavni mladi Nemci Kissin Dynamite s svojim glam/hard rockom. Nizozemski thrash/death metalci Legion Of The Damned so bili od začetka do konca nastopa trdni in samozavestni, publika pa aktivna in zadovoljna. Nastop Nemcev Axxis sem izkoristila za počitek, smo pa na platnu lahko opazovali, kako so na oder povabili dekle iz publike, vokalist pa jo je več kot očitno »moril« z vprašanji in poskušanji učenja udarjanja po tamburinu. Bolj zanimiva, predvsem za moški del publike, je bila Švedska skupina Crucified Barbara, kjer brhka dekleta preigravajo in prepevajo heavy/rock melodije. Izkazale so se za precej zanimive in solidne glasbenice.
Takoj po njihovem nastopu smo začeli s premiki v ospredje in ogledom naslednjih treh nastopajočih. Aprila bi morali nastopiti v Sloveniji, a so odpovedali vso turnejo. Priprave in nastavljanje mikrofonov je za spremembo minilo brez (za nas) dvoumnega »One, two, check«, pač pa se je roadie zabaval v švedščini. Evergrey so nato končno udarno začeli z Blinded. Sledili so novi in stari komadi, s tipično močno, energično melanholijo. Tom je bil vidno utrujen, a je iz sebe vseeno spravil dovolj kvaliteten glas (čeprav ne najboljšega), pri ostalih pa ni bilo težav. Zelo dobro se je v band vključil tudi Jari Kainulainen. Kot je povedal kasneje, mu je v Evergrey ekipi všeč in se zelo zabava. Ena ura je minila prehitro, da bi slišali in videli še več, a kratko in sladko je včasih najboljše. Fante smo naslednji dan ujeli še za kratek pogovor in fotografiranje.
Setlista: Blinded, Masterplan, As I Lie Here Bleeding, Obedience, Soaked, Still In The Water, Monday Morning Apocalypse, When The Walls Go Down, Recreation Day, Broken Wings, guitar & keyboard solo, A Touch Of Blessing.
Od naslednjih nastopajočih, Stratovarius, smo si obetali še več. Že takoj so začeli hitro s Hunting High & Low, Speed Of Light in Kiss Of Judas. Mešanica starih in novih komadov je bila dobra, tako da so uživale vse generacije občinstva. Timo je kot vedno poskrbel za stik in petje publike, pa tudi Lauri ni zaostajal v koketiranju. Pričakovano in izpolnjeno.
Setlista: Hunting High & Low, Speed Of Light, Kiss Of Judas, Deep Unknown, A Million Light Years Away, Will The Sun Rise, Winter Skies, Phoenix, Visions, Eagleheart, Higher We Go, Black Diamond.
Pol ure premora smo izkoristili za malo počitka. Sledili so headlinerji večera, Blind Guardian. Odrska scena je bila kot vedno nekoliko dramatična in primerno ozadje za pripovedovanje. Začeli so z »železno« Time Stands Still, Another Holly War in spevno Nightfall. Hansi & Co. se niso izneverili tradiciji, nemški bardi in ovati so nas v urah, primernih za zgodbe, popeljali vse od Mordorja do Gospodarja prstanov, preko starodavnih bitk do nordijske mitologije in izročila petja. To je bil vrhunec tretjega festivalskega dne in tudi festivala. Publika je sodelovala od začetka do konca in glasno odpela dobršen del repertoarja (kot vedno tudi The Bard's Song), kot se za Blind Guardian koncert spodobi.
Setlista: War Of Wrath, Time Stands Still (At The Iron Hill), Another Holy War, Nightfall, Fly, Traveler In Time, Turn The Page, Welcome To Dying, The Quest For Tanelorn, Valhalla, Blood Tears, Sacred, Lord Of The Rings, This Will Never End, Imaginations From The Other Side, The Bard's Song - In The Forest, Mirror Mirror.
Prvi dan brez dežja in najbolj hladen večer so Blind Guardian odlično zaključili. Nivo energije je močno upadel, nekaj vztrajnih pa si je v zgodnjih jutranjih urah ogledalo še nastop Tiamat.
Zadnji festivalski dan je bil končno poleten. Zjutraj sem izpustila prve tri nastopajoče, domačine Innocens in Interitus ter Norvežane Audrey Horne. Za njimi so sredi dneva nastopili švicarski folk death metalci (označujejo se tudi za new wave of folk metal) Eluveitie. Baza fanov je očitno precej velika, saj je bilo kljub relativno zgodnji uri in vročini pod odrom veliko število razgretih glav in glasov, ki so skupino spodbujali. Nastop je bil soliden in uigran. Sledili so domačini Tleskač, nato pa še ena folk rock/metal zasedba, Schandmaul. Kljub brhkima dekletoma, ki igrata ljudske instrumente, Schandmaul še zdaleč ne dosegajo rojakov In Extremo, Corvus Corax in podobnih. Nič posebnega, definitivno samo za ljubitelje skupine.
Za naslednji nastop se je občinstvo precej zamenjalo. Heaven Shall Burn so s svojim death/metalcorom razmigali sredino prizorišča, kjer se je vrtel širok circle pit, po zraku so leteli čevlji, pevec pa jih je pregovoril tudi v t.i. wall of death. Po slišanem in videnem odigrano s trudom. Štafeto so nato prevzeli stari znanci festivala, Die Happy. Zato sem si raje privoščila odmor za nadaljevanje, ko so nastopili kanadski progresivni thrasherji Voivod. Legende so bile na odru sproščene in se vidno zabavale, nekaj težav z mikrofonom je imel le vokalist. Po več poskusih je svojega odvrgel, s stojala pograbil kitaristovega, z očmi nekaj strel namenil toncem, publiki nasmeh in nadaljeval s Tornado. Jezno, dinamično, polno dogajanja. Super presek s prejšnjimi nastopajočimi.
Setlista: Voivod, The Unknown Knows, Panorama, Tornado, Ravenous Medicine, Treasure Chase, Nothingface, Overreaction, Tribal Convictions, Nuclear War, Astronomy Domine.
Surovost in nizki toni so se nadaljevali z zvezdniškim melodičnim death nastopom Arch Enemy. Angela zopet ni razočarala ne s svojo podobo ne glasom, izžarevala je moč in prevlado, a hkrati uigranost s kolegi v bandu. Super nastop z obilo intenzivnosti, nabitim prizoriščem in odzivajočo se publiko. Impresivno.
Setlista: Blood On Your Hands, Ravenous, Taking Back My Soul, Dead Eyes See No Future, My Apocalypse, Revolution Begins, I Will Live Again, Dead Bury Their Dead, We Will Rise, Nemesis, Fields Of Desolation.
Pred nami je bilo le še sklepno dejanje letošnjega festivala. Precejšen del publike Arch Enemy je odšel ali se pomaknil v ozadje, ostali pa so se udobno namestili za nastop legendarnih Europe. Za mnoge najbolj pričakovan, če ne pa vsaj nostalgičen nastop na festivalu je bil gotovo odličen zaključek štirih dni polnih glasbe, za katero živimo in ki živi z nami. Mnogi pa smo se rodili v času, ko so Europe najbolj ustvarjali in so bili na vrhuncu. Preprosta podoba, veliko gibanja po odru in na nivoju izvedene uspešnice. Publika bi se lahko v določenih trenutkih bolje odzivala, glede na poznanost skladb, a uživali smo v pravem hard rock koncertu, kot so ga lahko doživele tudi starejše generacije (a z že prej omenjenim prešibkim odzivom občinstva). Pričakovan in logičen zaključek je bila seveda najbolj znana himna, The Final Countdown, po kateri se je festival tudi zaključil, z obljubo dobrih bandov za 2010.
Setlista: Last Look At Eden, Love Is Not The Enemy, Superstitious, Scream Of Anger, Sign Of The Times, Always The Pretenders, Girl From Lebanon, Seven Doors Hotel, Let The Good Times Rock, Optimus, Seventh Sign, Start From The Dark, Ready Or Not, Rock the Night, The Getaway Plan, The Final Countdown.

Ajda