Po dolgem času so tudi Defenders of Metal Maribor ali kar po domače »Defendersi« spet organizirali koncert. Ker domujejo v Dvorani Gustaf, sem tudi sam po zelo dolgem času ponovno prestopil prag te dvorane, in ko sem ga, sem se tudi v trenutku spet počutil domače. Kljub vsem pogojem PCT in omejitvam. V zraku je bil metal in tega se ni dalo zanikati, zakriti, zmanjšati ali kakor koli drugače pokvariti.
Kot prva in edina predskupina večera so nastopili povsem sveži Uporabniki. Mislim, da razlika v letih in odrskih izkušnjah skoraj ne bi mogla biti večja v primerjavi z glavnim bandom večera, ki je luč sveta ugledal davnega leta 1976, njegovi člani pa temu primerno še prej, kar v praksi pomeni, da bi dejansko lahko bili Uporabniki njihovi vnuki. Da se mora četverica iz Maribora še marsikaj naučiti oziroma da mora nabrati še marsikatere izkušnje, je seveda jasno, toda po drugi strani pa mladci stvari obvladajo do dovoljšne mere, da že znajo prirediti pravo koncertno vzdušje. Konec koncev se kitaristu/vokalistu in baskitaristu tudi pozna, da oba delujeta v Decatholicize, ki pa niso neznanka na slovenski metal sceni. Ker sem Uporabnike nedavno ujel v živo med praznovanjem rojstnega dne Pekarne, sem pravilno pričakoval, da bo dobršen del nastopa enak tudi tokrat. Slišali smo torej melodični thrash metal po zgledu največjega banda tega žanra, vmes je band ponovno poskrbel za moshpit z manjšo dozo punkrocka, vse skupaj pa začinil tokrat kar s tremi priredbami (ABBA, Nirvana, Metallica), pri slednji pa na oder ponovno povabil prijatelja iz publike. Pod črto so se Uporabniki ponovno izkazali v vlogi predvozačev, kajti tokrat je za spremembo dokaj številčna publika kar hlastala po več.
In to smo tudi dobili. Sicer me je sprva kar skrbelo, kako se bo na odru obdržal baskitarist, 63-letni Dr. Heathen Scum, ki je deloval pred svojim mikrofonom bolj polomljeno kot njegova nerazumljiva »amerikanščina«, in sicer tako, kot da mu je mikrofon edina opora oziroma ovira pred tem, da se z odra zvrne naravnost na nos. A možakar je zdržal na odru cel nastop, le da je njegova doza energije, ki jo je oddajal z odra, bila podobna energiji kamnitega kipa. Zaradi maske se niti ni opazilo, kako premika ustnice med petjem, medtem ko so bili glavni znak življenja njegovi gibljivi prsti na bas kitari. In če si še ne znate predstavljati, kako je to zgledalo, si v spomin prikličite na žalost pokojnega Lemmyja med njegovimi zadnjimi nastopi. Slednje primerjave pa tudi nisem izbral kar tako, kajti Mentors glasbeno znajo kar močno spominjati na velikane Motörhead, kakor tudi na AC/DC in še kakšen band, v celoti pa ponudijo heavy metal/punk vzdušje, ki je z lahkoto izvedljivo tudi s samo tremi člani in zaradi svoje poslušljivosti takoj premami k miganju z boki (pri ženskah) in pretegovanju vratnih mišic (pri moških). Gibanja torej ni manjkalo, ponovil se je še en crowd surfing, vmes je bilo – če mi dovolite, da nekoliko pretiravam – skoraj več ljudi na odru kot pod njim, kar je na žalost privedlo do tega, da je band (nekoliko jezen) zaradi tehničnih težav (polite pijače po kitarskem efektu Cousina »Cuz« Fisterja?) prekinil koncert in zapustil oder.
Ker je kar nekaj časa zgledalo tako, da težave ne bodo mogli rešiti v doglednem času, ker je Dr. Heathen Scum prišel nazaj na oder brez maske in ker je bilo za delovni dan že relativno pozno, saj se je začel koncert skoraj 2 uri kasneje kot napovedano, se je zabava zame na tem mestu zaključila. Kdaj točno je bila potem takem težava rešena in se je band ponovno vrnil na oder ter nadaljeval z norišnico, ki jo je pričaral s komadi, kot so Donkey Dick, Peepin' Tom, Grab Her By the Pussy itd., ne vem natančno. Veliko seksa v besedilih in dosti popitega alkohola pa je zagotovo poskrbelo za rock'n'roll zabavo, ki je v Gustafu že dolgo nisem doživel. Naj se koncerti v tem slogu nadaljujejo!
