Sabbath Judas Sabbath / Infest / Bane (15.5.2010)

Resda je bil dan pred nastopom Metallice v Zagrebu. Resda je deževalo in bilo kar frišno. A vseeno je bila sobota in če to ni idealen dan za koncert treh izredno dobrih bandov, ki pokrivajo žanre od klasičnih do ekstremnih, potem mi res ni jasno, zakaj bi se kdo izognil temu koncertu. No, ljudi ni bilo veliko. Mnogo mnogo manj kot takrat, ko je James Rivera prvič zapel skupaj z Metalsteel. A tisti, ki smo bili, smo bili priča izjemnemu koncertnemu dogodku, ki je pokazal, da metal kot strast ne izumira in da ne glede na to, katero zvrst metala bandi igrajo, je prav METAL tista ključna oznaka, ki povezuje vse skupaj.
Opalimo tole reportažo rahlo drugače. In zapišimo jo popolnoma subjektivno. Pred Galo Halo okrog 19. ure ni bilo še nikogar (celo crusterji so se skrivali pred dežjem), a so nam vseeno dovolili vstop noter. In noter zagledam kratkolasega, a še vedno istega bastarda, Vandala, vokalista zasedbe Infest. Lepo ga je bilo videti po 10-ih mesecih, odkar je bil ''pijan ko stoka'' na srbskem festu Exit. Tip živi in diha metal in že to je dobra popotnica za uspešen večer. Debate debate debate ... Poleg njega Branimir, kitarist bandov Bane, Disdained itd. Tip očitno še ni pozabil, da je bil nosač pijače na Exitu. Še na sobotnem koncertu me zalaga s sokići limunćići in pivom. Metal United, bi rekel Master Of Disaster.
Časa je še veliko, zato je čas za metal kofe. V Celico, kjer prirejajo nek roštiljić (joj kako so lepo izgledala tista rebrca) in kjer je atmosfera prijetna. Zakači me Jadran ''Metal Ata'' Tomšič. Izmenjava si razne recepte za bujne čupe, debatiramo z ostalimi Metal Ateki in z Metalsteel. Poleg sedi Rivera, ki mu seveda pol stvari ni jasnih, ker – a) ne razume slovensko in b) je mačkast od celega tedna žuranja v podalpski deželici. Čas teče, nič ne reče ... odpravimo se nazaj v Galo.
Kjer je že več ljudi. In od prvega banda nas loči še 10 minut. Nato se začne intro ... na oder pride peklenski kvartet Bane, ki ga sestavljajo Bane (prej omenjeni Branimir in ne – band se ne imenuje po njemu – njegovo ime se izgovori kot komad Đorđeta Balaševića, ime banda pa izgovori po angleško!), Zombi in Vandal iz Infest ter basist/vokalist, ki ima zakon majico z napisom I Fuck Nuns! Fuck yeah! Tudi nune imajo joške. Vrnimo se k Bane. Odličen srbski band, ki je v 25-ih minutah odigral zelo dober set komadov, ki so zveneli kot Dissection, Watain, Necrophobic in še kaj – tehnično, močno, izredno dobro odigrano, super odpeto (pardon, odkričano in odkruljeno), za vrhunec pa še vmes priredba Where Dead Angels Lie od Dissection. Njihov demo se je dalo nabaviti za male pare, medtem ko se bodo poleti posvetili studijskemu albumu.
Infest so bili mnogo bolj energični, divji in hitrejši. Vandal, Glavoseča, Zealot in Zombi prisegajo na peklenski death-thrash stare evropske šole. Torej, nobenega pretiranega tehniciranja, spevnih vokalov in solaž, ki smo jih vajeni od vseh živih slovenskih bandov, ki častijo ameriško bay area šolo. Tile so v bistvu bolj blizu Keller, le še bolj potencirani v hitrosti in agresiji. Njihov set je vseboval večino pesmi z albuma Onward To Destroy, brez odvečnih govorov in na koncu s priredbo Before The Creation Of Time od Unleashed! Fuckin' Unleashed?!! Tako je – iskreno, iz srca, brez kompromisov. Infest igrajo glasbo, ki je v osnovi brezkompromisna kot Reign In Blood, začinjena z Darkness Descends, temu pa dodajte Auro Noir in Assassin. Fast, evil and destructive! Jezus je ta večer precej trpel, Hudič pa se mu je lepo smejal v obraz. Ko si že mislil, da hitreje ne gre, so Infest dali ''šalthebl'' še par stopinj naprej in zažgali vse pred seboj. Za-kon!!!
James Rivera in Sabbath Judas Sabbath ... spominjam se, ko sem bral poste na Paranoidu, kako je bilo avgusta. In mi je bila bedica, ker me ni bilo. Potem sem jih videl (dvojno) na Noviga lejta dan, a sem bil preveč ... vesel, hehe. Nisem vedel, kaj naj pričakujem – in to je bilo prav, ker sem bil res prijetno presenečen. Popravek – razneslo me je od veselja.
Sabbath Judas Sabbath so cover band in kot sem se naučil na Radiu Študent (to je napisala špikerka Katja Preša pri recenziji nekega koncerta), je smisel cover banda zabava in ne to, da pokažejo, da znajo vse odigrati ''u nulo''. Mislim, brez zamere – a glas Jamesa Rivere ima že itak svojo barvo in veš, da ne bo na odru Dio, Halford, Ozzy. Metalsteel pa tudi znajo igrati in se približati originalom, jih pa ne ''skinejo 100%'', hkrati pa jih ne zajebejo. No in s tem ''mind setom'' sem popolnoma užival v nastopu Sabbath Judas Sabbath, ki so dali toliko od sebe, da je bilo joj! Začenši z Judas Rising, nato pa z Night Crawler (že tu sem imel posrane gate), nato pa še Diamonds & Rust ... fuck, vedel sem, da ljudje obvladajo, ampak da toliko ... a-a! James Rivera je prehlajenosti navkljub res pel, kot je bilo treba (plus za Rob Halford imidž) ... Ljudje so seveda noreli, band uigran, celo Daša na bobnu je vse boljša in boljša (ni zgolj ritem mašina), da Matejevega basiranja sploh ne omenjam. Tip ubija! Kitarski duo Benny/Rock ... kapo dol!
Sabbath Judas Sabbath so nas v parih urah popeljali skozi Judas Priest, Black Sabbath – obdobji Ozzy in Dio, Metalsteel, Helstar in še kaj. Band je popolnoma užival, prav tako ljudje, še večje veselje so imeli gosti, ki so z Jamesom peli Breakin' The Law, Heaven & Hell, Warpigs in še ena punca je pela en komad, ki sem ga pozabil, neverjetno pa je bilo, ko je James pel Heavy Metal Is Our Religion, saj se je ljudem popolnoma strgalo. Med komadi so kraljevali še kakšni Metal Gods, Hellbent For Leather, Neon Knights, Children Of The Sea ... Argh! Temu prištejmo še Jamesove zelo smešne štorije (Dani Filth in McDonald's, haha) in njegove iskrene ''brother of metal'' govore, vemo, da je to bil metal koncert, ki mu daleč naokoli ni bilo para. To je v bistvu bilo tisto, kar naj bi metal bil in kar metal predstavlja.
Koncerta nisem videl do konca (mislim, da sem šel 20 minut prej), a vseeno – užival sem v vsaki minuti in mislim, da ni bilo nikogar drugega, ki se je počutil drugače. V 21. stoletju, v času krize, katastrof, strahu, paranoje, nemoči, jeze itd. metal preživlja svoje največje in najmočnejše dneve. In 15. maj 2010, ki smo mu bili priča, je pokazal, da je vse minljivo – razen peklensko norega riffa!!!

Ivan