REPORTAŽE

7. 8. 2018

Metaldays 2018, 5. dan

Tolmin / 27. 7. 2018

Vse dobro se enkrat konča. Tako smo na žalost že prestopili v zadnji dan teh metalskih počitnic, ki so do sedaj postregle s presenetljivo stabilnim in lepim vremenom ter mojimi faili vsakodnevne vožnje domov in nazaj. Tako sem tudi na današnje jutro ob topli kavi študiral, kaj za boga smo vse počeli prejšnji večer. A pustimo sedaj, zakaj koga peče rit. Po hitri budnici v Soči in še zadnjem ogledu stojnic (ki so imele preveč podobno ponudbo med seboj) je bil čas za še zadnji juriš. Za danes sem se odločil, da bom večino časa preživel le ob glavnem odru. (Marko)

Tako sem najprej začel s Sisters Of Suffocation. Do nedavnega v celoti ženskemu bandu se je letos priključil en pastir na bobnih, ki z brutalnim ritmom lepo vodi svoje ovčice. Na žalost pa so bili celo nekoliko preveč brutalni, saj se razen basovskih udarcev ostalega skorajda ni slišalo. Enako velja za kitare, kjer je prevladovala basistka, medtem ko kitaristk skoraj ni bilo slišati. Zaradi te nerazločnosti vam posledično težje opišem, kako je bil ta death metal odigran. Daleč najbolj svetla točka je bila pevka, ki je bila jasna in glasna. Če ne bi gledal na oder, bi težko verjel, da take vokale sproducira nežnejši spol. Mogoče pa je le bila v tistem obdobju. Tudi njena komunikacija z občinstvom je delovala odlično, kjer je izpostavila, da ga žurajo med nami že cel teden. So pa vseeno privabili solidno število ljudi, ki se jim ni bilo težko izpostaviti današnji hudi vročini. (Marko)

Ravno zato so s svojo svežino še kako zapasali naslednji, Death Alley. Celo še bolj kot hladno pivo v moji roki. Še drugi današnji predstavniki Nizozemske so z grunge rock'n'rollom lepo presekali s svojim nežnejšim, a lepim zvokom. Kot bi po več rundah absinta na eks spil Pingo sok. Kaj potem delajo tukaj, se vprašate. Koga briga, osebno sem jih bil zelo vesel. Z groovy bas linijami in ravno pravo dozo agresivnosti na vokalih so te lepo pognali v gibanje, ki je hitro eskaliralo, ko se jim je pridružila še kitara s perfektnimi melodijami. Tudi sam sem dobil željo, da hitro zapustim balkon in se grem znoret na tisto vročino, a sem se vseeno odločil, da se nekoliko prišparam za svoj vrhunec festivala – Children Of Bodom. Enakega mnenja je bila očitno tudi bolj maloštevilčna publika, ki je umirjeno spremljala nastop pod okriljem sence mešalnega stolpa. (Marko)

Po osvežilnem soku je spet nastopila nova runda absinta. Ah, pa kaj runda, cela steklenica. Municipal Waste od prej nisem nekaj pretirano poznal, je pa veljal za enega tihih favoritov, ki bi me lahko navdušili. Kot se je izkazalo, so bili daleč od tihih. Gre za neko fuzijo thrasha in hardcore panka, ki žaga, kot da ni jutrišnjega dne. Posledično se je napravilo celo največje kroženje, ki je zavzelo tretjino prizorišča. In kot da eno ni bilo dovolj, so v ozadju zagnali še eno. Rezultat tega je bilo ogromno dvignjenega prahu, ki te je prisilil upaliti sonar za uspešno manevriranje med tisto množico nagcev in predvsem pomanjkljivo oblečenih deklet. Če sem se prej še nekako upal zadrževati noriji, pa je tukaj vse propadlo. V slabi uri so poskrbeli, da smo se dokončno razživeli in staknili vsaj eno modrico. So le imeli prav vsi, ki so kričali: »Municipal Waste will fuck you up!« (Marko)

Zadnji dan. Dan, ko je bila moja energija že res nekje za devetimi gorami, pa vendar se nam je obetalo kar nekaj dobrih koncertov. Svoj večer sem začela z ameriškimi thrasherji Municipal Waste. Čeprav so med koncertom rekli, da se zelo neradi vpletajo v politiko, se je to izkazalo za neresnico že samo z njihovo zastavo, ki je predstavljala Trumpa, ki si odpihuje možgane. Med nastopom smo slišali tudi »F*** Trump«. No, očitno ne morejo brez politike, a so nam vseeno pokazali, kako se stvarem streže. Žal od njih ne poznam več kot komad Born To Party, pa vseeno so drugačen, vendar zelo kakovosten thrash metal band. (Tina)

Zadnji dan sem si vzel za okušanje neglasbene strani festivala, saj mi je divji četrtek vzel precej energije, zato sem si ogledal precej manj bandov kot prej, prvič sem resno prisluhnil šele večernemu nastopu death metalcev Goatwhore. Malce brutalnejši death metal ameriške šole je izpadel prav solidno, skupina pa je bila na odru sproščena, malce okajena in se šalila z obiskovalci pod odrom. Glasbe Goatwhore sicer ne poznam, ampak v dobre pol ure, kar sem prisostvoval njihovemu nastopu, so me fantje prepričali, da bom tudi doma preveril kak njihov album.
Goathwhore pa so na malem odru nasledili nemški heavy metalci Attic. Vizualno in zvočno gre za klon Kinga Diamonda, kar poudarijo tudi sveče in ograja na odru, a ta noč ni bila njihov dan. Izrazito mlačen koncert, ki ga je kvaril še kitarist, ki zares ni imel svojega dne in je večkrat zares boleče zafušal. Če je to praksa ali slab dan, v tem trenutku ne morem soditi, ampak po pol ure so me fantje dokončno pregnali pred glavni oder, kjer so Cannibal Corpse počeli to, kar najbolje znajo – lomili vratove. Attic – največje negativno presenečenje tedna. (Grega)

Za njimi so na oder stopili Cannibal Corpse in George je znova dokazal, da je žival. Njegovo čupanje je še vedno legendarno, prav tako njegovi nagovori tipa: »Keep up with my headbanging, I dare you, but you will lose anyway«. Band je neverjetno usklajen, zadeve so tehnično odigrane na nivoju albumov in ne vem, ali sem že bila kdaj na njihovem koncertu, ki bi me razočaral. Postregli so nam z nečim novim, nečim starim, zaključili pa s klasičnim: I Cum Blood, Make Them Suffer, Stripped, Raped And Strangled ter Hammer Smashed Face. Morda je vredno omeniti, da nas je med njihovim koncertom prvič ta teden tudi malenkost bolj namočilo, mati narava pa je poskrbela tudi za mavrico, ki se je v določenem kotu dvigala ravno iznad napisa Lemmy. (Tina)

Po kratki bolniški v kampu sem se tudi sam pridružil še za Cannibal Corpse. Gre za band, ki nikoli ne razočara, a tudi ne ponudi kaj pretirano novega. Tako sem dobil točno to, kar sem pričakoval – ogromno vrtenja vratov ter na videz le neko žaganje, ki pa je dejansko zelo zahtevno. Pevec z najmočnejšim vratom na svetu nas je v njegovem stilu podcenjevalno nagovarjal in se prijetno norčeval iz nas, kar je delovalo kot bencin na ogenj noriji pod odrom. Enemu se je celo toliko dogajalo, da se mu je uspelo nekako izmuzniti na oder – a je bil brez kakšnih zapletov hitro odstranjen. Vse zahvale torej Georgeu za te fitnes inštrukcije vratnih mišic, sedaj pa sem pripravljen na češnjo Metaldays tortice. (Marko)

Ko je bil čas za lunin mrk, je bil čas tudi za Epico. Vedno karizmatična lepotička Simone Simons in njeni fantje so vsekakor poskrbeli za energičen koncert poln gibanja, nagovorov, smeha ter odlične glasbe, vendar sem ga tokrat približno polovico gledala s hribčka. Utrujenost me je skorajda že pokopala, zato sem se na hitro odpravila še na drugi oder, kjer so igrali black metalci Darkened Nocturn Slaughtercult. Nemške black metalce sem šla pogledat izključno zaradi vokalistke s prelepimi lasmi, a žal so mi bili preveč generični. Morda nisem dovolj velika poslušalka black metala, da bi v njih videla kaj posebnega, a njen goblinski vokal in generična glasba me enostavno nista prepričala. (Tina)

Zadnji headlinerji letošnjega festivala so bili Children Of Bodom. Finske legende melodic death metala z Alexijem Laihom na čelu. Band, ki je zadnji album izdal leta 2015, nam je postregel s samimi klasikami, in tako so me kaj kmalu popeljali v čase srednje šole, ko sem jih res redno poslušala in norela ob komadih Hate Me ter Needled 24/7. Na začetku so imeli kar nekaj tehničnih težav, vendar sta jih Janne in Alexi zakrila z že klasičnimi pogovori in dueti. Očitno je tudi to, da se je Alexi spravil k sebi in zdaj raje kot v steklenico pogleda na strune ter komade zaigra, kot se spodobi. Tudi novi kitarist, Daniel, ki se jim je pridružil leta 2016, se na odru odlično znajde. Kakor koli, CoB niso razočarali, pred obraz so mi priklicali odlične spomine iz srednje šole in iz mene s temi komadi res iztisnili še zadnje črtice energije: Are You Dead Yet?, In Your Face, Living Dead Beat, I Worship Chaos, Blooddrunk, Angels Don't Kill, Follow The Reaper, Warheart, Bed Of Razors, Hate Me!, Needled 24/7, Everytime I Die, Downfall, Hate Crew Deadroll, Bodom After Midnight, Towards Dead End. (Tina)

Po njihovem koncertu sem se na hitro ustavila še pred drugim odrom, kjer so že igrali Primordial. Čeprav mi je bilo všeč, kar sem slišala, pa je moje telo žal odpovedalo in me odneslo proti šotoru. (Tina)

Oh, Children Of Bodom. Ena gonilnih sil melodičnega death metala, ki jih ni treba preveč predstavljati slovenski publiki, saj se vedno radi ustavijo pri nas. Po štirih letih so se ponovno vrnili na našo festivalsko sceno, medtem ko so vmes navduševali tudi na klubskih prizoriščih. Na vseh njihovih dosedanjih nastopih sem vedno bil zelo zadovoljna stranka in tu nisem pričakoval nič drugega. A kot se je izkazalo, je v tej češnji lomastil en črviček. Osebno se mi je zdel to najslabši nastop, ki sem ga doživel od finskih velikanov – in sem jih doživel že res veliko. Da ne bo pomote, če bi jih prvič slišal, bi bil vseeno zelo navdušen. Ampak ker vem, česa so fantje sposobni, sem lahko nekoliko kritičen. Najprej bi izpostavil težave Alexija s kitaro, ki ni in ni želela sodelovati. Poleg tega se je vmes ustvarila tudi dokaj neprijetna tišina. Sledila je še ena velika napaka, ko je začel preigravati napačen komad, a se je s simpatičnim pogovorom še nekako rešil. Človek bi si že mislil, da se še vedno ni rešil težav z alkoholom. No, je pa ostala večina koncerta potekala gladko in po načrtu. Setlista je bila razgibana in sestavljena iz vseh obdobij njihovega delovanja. Zelo sem bil vesel večjemu poudarku na album »Hate Crew Deathroll« s pesmijo Angels Don't Kill na čelu, ki mi vsakič dvigne kocine – med drugim. Mogoče sem pogrešal še kakšen izdelek iz »Blooddrunk«, a to je le moj osebni okus. Tudi dialogi Alexija in Jannea so klasično poskrbeli za prekinitev monotonosti in kakšen nasmeh. Sem ter tja so si privoščili še kakšno napako, ki je zaskelela v glavi. Zelo netipično zanje, ampak glede na zahtevnost njihove muzike se jim lahko malo spregleda. Tudi sam skušam kdaj »urezati« eno po njihovo, tako da se tega zelo zavedam in posledično še bolj cenim to, kar počnejo. Vedno znova in znova se ne morem načuditi izjemnim nalakiranim nohtom, ki hitijo po kitarskem vratu in proizvajajo tako mamljive riffe in melodije. Mogoče pa je kaj na tem črnem laku – bi moral kdaj sprobati. Pod odrom pa tako kot vedno – surfanje na raznih napihljivih verzijah ančk, mahanje finskih zastav in lep circle pit, ki ga je pohvalil klaviaturist. Pri njihovi predstavi imam vedno to večno dilemo med opazovanjem njihovega mojstrstva ter popolnim odfu***. In tudi tokrat je bilo podobno z eno samo razliko. Tokrat nisem sam izbiral, kdaj bom počival, ampak je telo samo pritisnilo zavoro. Se je le poznal davek celotnega tedna. Navkljub vsemu sem večer zaključil v stilu – s finskimi kolegi in njihovo značilno vodko Salmiakki, dokler se nisem šele ob 7h zvrnil na nekaj mehkega in odtaval v deželo samorogov ter mavric. Kot da jih ni bilo dovolj že čez celoten festival, ki je tudi letos pustil velik pečat – predvsem na ušesnih bobnih in jetrih. (Marko)



Tako se je veliko prehitro poslovila še ena edicija tolminskega festivala Metaldays. Tolmin je res mestece zase, saj smo za razliko od ostalih mest v državi, kjer je spet klestila toča, imeli vroč in soparen teden z zgolj nekaj plohami. Tokrat moram kot zvesta obiskovalka s šotorom v kampu pohvaliti eno stvar. V celem tednu oz. osmih dneh bivanja v Tolminu sem na »dixiju« svojo potrebo morda opravila 10x. Postaviti več normalnih WC-jev, njihovo vzdrževanje in redna skrb za WC-papir (čeprav smo imeli zalogo svojega) je bila zelo, zelo odlična ideja! Vsaka čast vsem, ki ste skrbeli za to! Morda se je treba rahlo obregniti še ob pijačo in hrano na prizorišču. Ja, 0,75-litrske pijače so bile odlična marketinška poteza, saj sem ves teden pridno srkala po vsaj 2 jumbo koktajla na dan. So pa tudi razlog, da danes to pišem z vnetim grlom – prosim, poanta 0,75-litrskega koktajla ni v tem, da več kot polovico kozarca napolniš z ledom. Ja, saj se stopi v roku 15 minut, če ga piješ na soncu. Ampak bodite malo bolj dobrodušni s sokom, če že ne z alkoholom, in morda potem ne bom slišala od zaposlenih že predzadnji dan, da na prizorišču zmanjkuje leda. Kar se tiče hrane, pa tako, v slovenski vasi smo jedli samo en dan, pa še to v Maharaji mešani krožnik za 8,5 €. Vredno? Ja, naješ se. Ta dan smo tudi pokusili uradno pivo Painkiller, ki pa bi lahko vseeno stal 3 € in bi se ga več kupovalo. Ostala hrana? Rekla bom samo hvala za pice in ameriški hot-dog pri drugem odru! Odlična hrana za povprečno festivalsko ceno! Prosim za to tudi prihodnje leto! Minus? To, da ljudje v Tolminu kampirajo že teden prej, to, da vsi Nemci mislijo, da smo vsi Nemci, in to, da ni več ponudbe merchandisa od nastopajočih. Ja, vem da je slednje odvisno od tega, kar bandi prinesejo s sabo, pa vendar mi je bilo žal, ko sem želela kupiti majico od Gruesome, pa so imeli samo XXL, in pa to, da sem prečesala vse štante in niti eden ni imel niti ene stvari od zasedbe Hate. S tem zaključujem letošnjo reportažo in vas vabim, da se nam v Tolminu pridružite tudi drugo leto. Karte, ki so bile na festivalu na voljo po ceni 125 €, so že razprodane, do začetka jeseni jih lahko kupite po ceni 150 €. V redni ceni pa bodo letos žal stale 175 €. Izgovor? Dražje cene bandov. No, za prihodnje leto so med drugimi potrdili Dimmu Borgir, Hypocrisy, Soilwork in Korpiklaane, vendar za upravičenje te cene pričakujem headlinerja velikosti Judas Priest. Metalski pozdrav in se vidimo drugo leto! (Tina)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
22. 8. 2013Metaldays 2013, 5. dan / Reportaže
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
28. 7. 2014Metaldays 2014, 1. dan / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
Reportaža
2. 8. 2018
Metaldays 2018, 2. dan
Reportaža
1. 8. 2018
Metaldays 2018, 1. dan
Reportaža
23. 7. 2018
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2018
KONCERTI & FESTIVALI
20. 8. 2018
Grave Desecrator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 8. 2018
Opium Lord, Inhibis
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 8. 2018
Kaltenbach Open Air 2018
Spital am Semmering, Avstrija
23. 8. 2018
Morost, Maskardh, Samperium
Swenak, Idrija
23. 8. 2018
Dying Fetus, Toxic Holocaust, Goatwhore, Venom Prison
((stereo)), Celovec, Avstrija
24. 8. 2018
Challenger
Trnfest, Ljubljana