REPORTAŽE

7. 8. 2019

MetalDays 2019, 3. dan

Tolmin, Slovenija / 24. 7. 2019

In prišel je dan, ko smo doživeli kar nekaj vrhuncev. Temperatura se je dvignila na stopnjo pekla – pred glavnim odrom naj bi izmerili kar 42 stopinj. Čakal nas je nastop zasedbe Dream Theater in pa tudi mojih osebnih favoritov – Rotting Christ.

Zaradi napovedanega intervjuja in nastopa domačih Glista sem se tokrat na prizorišče prišvicala že precej zgodaj. Zaporedje nesrečnih dogodkov je poskrbelo, da sva se z basistom zasedbe Ten Ton Slug zgrešila (še zdaj mi ni jasno kako) in kasneje našla, ter se dogovorila za naknadni termin pogovora. Je pa vseeno pasalo dobre pol ure »počitka« v idili »VIP-cone udobja« pod klimatsko napravo.

Kaj kmalu so na drugi oder stopili domači Glista, za katere je bil ta koncert zelo poseben. Poslavljali so se namreč od bobnarja Tegle, ki je za bobni dotične zasedbe tokrat sedel zadnjič. Glista kot Glista, grind kot grind ni prinesel nič drugega kot pričakovano za MetalDays. Konkretno opiti vokalist, ki je bil kljub vsemu približno sposoben nagovoriti publiko in korektno opraviti svoje delo. Vsaj instrumentalna sekcija je bila še v meji zabavnega, tako da je bil celoten nastop pravi šus v žilo. Mislim, da sem tokrat skupino gledala drugič ali tretjič, in moram reči, da so me tokrat kar presenetili. Ali je za to krivo festivalsko vzdušje, ne vem, so pa vsekakor konkretno odprli moje sredino glasbeno popotovanje. (Tina)

Po krajšemu sprehodu med štanti – ki so bili letos res res slabi (ali pa sem samo razvajena zaradi dobre ponudbe na ostalih festivalih, ki sem jih obiskala), so glavni oder že zavzeli še eni predstavniki metalcora – Dead Label iz Irske. Kaj drugega od tega, da je za bobni sedela deklina, si žal nisem zapomnila. Zasedbo sem videla in slišala prvič in od mene so dobili prisotnost na dveh komadih. Sicer korektno, ampak nič novega. Po daljšem klepetu s kolegi fotografi sem na drugem odru prisluhnila še delu koncerta italijanskih death metalcev Hour of Penance. (Tina)

Le delu pa zato, ker so se na glavnem odru na nastop že pripravljali finski Kalmah. Zasedba, ki sem jo v Tolminu videla tretjič. Prvič leta 2010 na drugem odru, leto kasneje so zavzeli že glavni oder, potem pa je sledilo kar nekakšno zatišje. Spomnim se, da so leta 2013 izdali album Seventh Swamphony, o katerem se je še govorilo. Lansko leto pa so se prebudili z dolgometražcem Palo, ki ni dobil zaslužene pozornosti. To, da so se ponovno vrnili v Tolmin, me je kar presenetilo, saj se o njih vsaj pet let sploh ni govorilo. Ne bom trdila, da je vodilnega Anttija Kokka ujela starost, je pa sam večkrat to izpostavil – verjetno malo za šalo, malo za res; sicer pa niti še ni prišel do abrahama. Morda je bil tudi to razlog, da sem kljub velikim pričakovanjem na koncu ostala kar malo razočarana. Zveneli so precej razpacano in nejasno, slišalo se je več kiksov – kaj je bil tu razlog – starost, vročina ali morda opojne substance (kot so mnogokrat že omenjali prav za vodjo, ki naj bi z veseljem pogledal globlje v kozarec). Edino veselje je bilo ob komadu Heroes to Us, pa še to z bolj grenkim priokusom. Morda so imeli fantje z razlogom daljšo pavzo in včasih je res bolje končati na vrhu, kot pa pasti na dno. (Tina)

Z grenkim priokusom in željo po novi dozi »melon balla« sem se odšla hladit na sotočje. Če so še lansko leto bile pod šotorom, kjer so dopoldne potekale masaže in slikanje/risanje, vreče za počitek in jenga iz lesenih kock, je letos plaža v popoldanskem času precej samevala. Zakaj se venomer dobre stvari prekinjajo in ukinjajo? Ne vem, ali smo res prišli v novo generacijo obiskovalcev festivala ali je bil obisk letos kljub razprodanim tedenskim kartam manjši ali pa se res vse več in več obiskovalcev odloča za opivanje v kampu do tik pred zdajci oz. do zadnjih dveh bandov večera. Škoda, škoda.

Vseeno pa mi to ni odvzelo navdušenja pred nastopom Rotting Christ, ki so bili tudi eni izmed dveh bandov, za katerega sem čakala v vrsti za meet & greet kot največja oboževalka. Brata Sakis in Themis Tolis sta prava grška bogova, ki ustvarjata neverjetno glasbo, in zadnji album The Heretics je še dodaten dokaz za uspeh zasedbe. Poleg bratov na odru trenutno stojita še 29-letni basist Kostas Heliotis, ki je pred tem igral pri thrash metal zasedbi Chronosphere, ki ste jo ravno tako že lahko videli v Tolminu; ter pa kitarist Giannis Kalamatas. Ne eden, ne drugi ne odstopata prav nič od termina grški bog, vsaj za moje oči ne. The Heretics je album, ki sem ga letos verjetno največkrat preposlušala, in Rotting Christ so bili eni izmed top treh zasedb letošnjega festivala. Energija, vibracije, dodatki grškega jezika, »pi*kumatr« vložki in celotna demonska pojava Sakisa so bili razlogi za totalno bombardiranje moje duše. Zvok – nasičen, a odličen. Izbor komadov – vrhunski. Glede na to, da sem večino koncerta prekričala in prečupala, se še tako veliko bolj veselim njihovega ponovnega obiska v naši bližini, to je pozno jeseni v Zagrebu. (Tina)

Po naravnost bombastičnem koncertu Rotting Christ, ki so se zares fenomenalno znašli tudi na velikem odru, je bil čas za nosilce festivala, Dream Theater. Po tem, ko so me ob zadnjem obisku v Ljubljani res navdušili, smo tokrat dobili obupno sliko, naravnost porazen koncert. Pa da pojasnim – Petrucci, Mangini, Myung in Rudess so svoje oddelali po predpisih, torej matematično in odlično, večkrat kritizirani James LaBrie pa se je spet pokazal v vsej svoji bedi. Vokal mu tega večera enostavno ni služil in namesto, da bi se gospod s tem sprijaznil in prilagodil svoje linije, je trmasto vztrajal pri začrtanem, kar je pomenilo pravo zvočno katastrofo. Če k zadevi še dodam besno promoviranje novega albuma – za kar mislim, da žanrsko pestri festivali vsekakor niso pravo mesto – in dejstvo, da so v celi setlisti svoje mesto našle zgolj tri skladbe iz legendarnega opusa devetdesetih let, lahko rečem samo, da so me fantje žal močno razočarali. Še pred koncem koncerta je moč piva postala enostavno preveč vabljiva. Dream Theater, morda še kdaj drugič … morda pa nikoli več. (Šujo)

Razlog za kar veliko število oseb v srednjih letih in tudi takih, ki po izgledu delujejo vse drugo kot metalci, pa so bili headlinerji sredinega večera – Dream Theater. Po pogovoru z nekaterimi osebami po koncertu naj bi imeli precej slab zvok, meni pa se osebno ne zdi tako. Še vedno pa se mi zdi precej pompozna konstrukcija bobnov Mika Manginija, ki roko na srce izgledajo precej težko za igrati. Zasedbo sem tokrat videla prvič ali morda celo drugič, prvič pa z mislimi 100-odstotno na koncertu. Kljub veličini imena Dream Theater niso eni izmed bandov, ki bi se pogosto pojavili na moji playlisti, pa tudi novi album Distance Over Time pri meni ni dobil neke večje pozornosti. Kljub temu pa sem izjemno uživala ob kitarskem nastopu Johna Petruccija, veliko boljšemu vokalu Jamesa LaBria ter celotnem doživetju, ki ga lahko ponudijo samo oni. (Tina)

Setlista: Untethered Angel, A Nightmare To Remember, Fall Into The Light, Peruvian Skies, Barstool Warrior, In The Presence Of Enemies Part 1, The Dance Of Eternity, Lie, Pale Blue Dot, As I Am.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
30. 8. 2016Metaldays 2016, 5.dan / Galerija
27. 3. 2017Winter Days Of Metal, 1. dan / Galerija
30. 7. 2015Metaldays 2015, 4. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 8. 2019
MetalDays 2019, 5. dan
Reportaža
8. 8. 2019
MetalDays 2019, 4. dan
Reportaža
7. 8. 2019
MetalDays 2019, 3. dan
Reportaža
6. 8. 2019
MetalDays 2019, 2. dan
Reportaža
5. 8. 2019
MetalDays 2019, 1. dan
Reportaža
17. 7. 2019
Combichrist / Terrolokaust
Reportaža
16. 7. 2019
Obscene Extreme 2019
Reportaža
10. 7. 2019
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019
KONCERTI & FESTIVALI
21. 8. 2019
Grai, Anabioz
MC Pekarna, Maribor
22. 8. 2019
Kaltenbach Open Air 2019
Spital am Semmering, Avstrija
22. 8. 2019
TrNOVfest: Metalsteel, King Foo
CSK France Prešeren, Ljubljana
23. 8. 2019
Iron Reagan
Rock Town, Cordenons (Pordenone), Italija
23. 8. 2019
FMK Kunigunda: Noctiferia
Huda luknja, Velenje
23. 8. 2019
Metallica, Ghost, Bokassa
Olimpijski stadion, München, Nemčija