Rockline Fest II (18.5.2009)

Ko bom velik, bom tak kot Boban. Dolgolas, bradat in na pol gluh! Glede na komentarje ostalih obiskovalk in obiskovalcev drugega Rockline Festa, bi si velika večina želela biti vsaj na pol gluha, saj je bila glasnost na začetku prireditve absolutno prevelika. Žal, ker je bila to edina občutna slabost pri nastopu mladeničev sz (!) goriškega konca, ki slišijo na ime Shutdown, pa še za to niso bili sami krivi. Ime skupine naj vas ne zavede – sistem se ob njihovem nastopu zažene, ne pa ugasne. Peterica igra pristen, direkten heavy metal, ki hitro sede v uho. Bobni dajejo solidno podlago kitarama in (na trenutke premalo kontroliranemu) vokalu karizmatičnega vokalista Egzija, basist pa se po strunah sprehaja dosti več kot njegovi kolegi iz podobnih bandov. Band je energijo hitro uspel prenesti tudi pod oder, saj se je pod njim kmalu trlo večje število razgretih fanic. Večino predstavljenega repertoarja je sestavljal avtorski material, napovedan s pravo mero humorja (nekako »bliža se poletje, poletje je čas za sonce, sonce je čas za morje, morje je čas za školjke v riti« se je glasila napoved komada Shells In The Ass), vmes pa se je prikradla tudi priredba Diamonds And Rust, in sicer v pohitreni izvedbi.
Tri četrt ure je bilo hitro mimo in čas je bil za naslednji band. Kratke hlače kitarista in basista, srajca vokalista, »karate trak« na glavi kitarista – ali gre pri takem netradicionalnem okusu za oblačenje lahko za neprogresiven band? Seveda ne, saj so oder kot drugi zasedli Chaosstar. In to je bilo tudi to, saj je v dvorani zaradi »čikpavze« ostalo le kakih deset ljudi, ki so imeli čast slišati dva ali tri komade v podobnem vzdušju, kot bi ga imeli v dnevni sobi ob ogledu DVDja. In to DVDja, posnetega (in seveda predvajanega) v odličnem zvoku, za katerega je poskrbel tonski mojster, ki ga je band pripeljal s seboj in si ta naziv zares zasluži. Banda prazna dvorana ni preveč zmotila in kmalu so se z nikotinom podkrepljeni obiskovalci (in grupike skupine Shutdown) vrnili pod oder – celo v večjem številu kot prej. O nastopu bi težko rekel kaj slabega, saj band vedno da od sebe 100% in nič ni prepuščeno naključju. Ob standardnem repertoarju (prvencu Lifetime) so v nastop vključili še skladbo Slave To The System. Ker jih na koncu publika ni hotela spustiti z odra, so uporabili star trik, ki se imenuje »odigraj eno netipično priredbo« in tako smo imeli možnost slišati o deževju na črni celini. Odigrano skoraj tako kot Toto v originalu, pa vendarle bi lahko Chaosstar za konec odigrali kakšno tršo vižo.
Po uspešni demontaži tisoč in ene pretepene činele se je za bobne usedel Miha Nedoh, bolje poznan kot Mihc. Ne, na vrsti niso bili Forgotten Eden, pa tudi Requiem ne. Mihc sedaj bobna tudi v skupini Lene Kosti. Na odru sta se mu pridružila brata Kavaš, ustanovitelja banda, in novi basist Grega Brenko, manjkal je le še frontman Milan »Dr. Evil« Krušič. Ugibanja, kakšen bo njegov »vpad« na oder med introm so bila zanimiva. Kljub med publiko ljubi ideji, da bi ga v dvorano na ramah lahko prinesel Čuli, se le-ta tokrat (hint, hint) ni uresničila. Dr. Evil je v polni zdravniški uniformi stopil na oder kar sam in hard & heavy norija se je hitro začela. Bandu se pozna pomladitev ritem sekcije, pa tudi preostala trojica deluje bolj samozavestno kot na začetku po reunionu. Ne samo igranje, tudi »dohtarjev« vokal je boljši. Tako tudi tretjemu bandu ni bilo težko držati peklenske temperature pod odrom (kjer je bilo moč zaslediti tudi sošolce članov banda – kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi trije člani skupaj šteli vsaj 120 let :)) in če jim ne bi zmanjkalo materiala (Milanu pa oblačil, ki bi jih lahko odvrgel med publiko), bi igrali do zore oziroma dokler ne bi koncerta prekinili lastniki Orta.
Če pod vsem skupaj potegnem črto: Rockline je pripravil odličen »festivalčič« za ljubitelje težkega metala, na katerem so se odlično odrezale prav vse skupine. Večer bi bil popoln, če ne bi bilo v Ortu prevroče, sploh pa če bi tudi Shutdown imeli svojega tonca, ki ne bi bil Boban. Dolgolas, bradat in na pol gluh.

Peter