To/Die/For / Indigo Child / Das Scheit / Sinamore

Proti koncu oktobra se je med kopico koncertov končno našel tudi večer za ljubitelje gothic metala. Opening The Wounds Tour je v Maribor prinesla uveljavljene finske gothic metalce To/Die/For, njihove rojake Sinamore, nemške industrial gothic rockerje Das Scheit in domačine Indigo Child. Za slednje je bila ti posebna priložnost igrati pred domačim pragom na svoji prvi evropski turneji, ki predstavlja vrh njihovega dosedanjega trdega dela.
V Mariboru so nekaj čez pol deveto uro koncert odprli Sinamore. Finci so v začetku letošnjega leta izdali prvenec A New Day, ki so ga tudi predstavili slovenski publiki. Follow Into The Cry, Misery Carnival, A New Day je bil del polurnega repertoarja, ki so ga Sinamore odigrali. Ti zvenijo nekoliko bolj surovo kot velik del predstavnikov finske gothic metal scene, v živo pa je njihov zvok dobil še bolj heavy, moderno podobo, ki je nekoliko prikrila njihovo melanholijo. Vokalist Mikko ni ravno nek “partymaker”, ni še razvil pravega šarma finskih frontmanov, je pa zelo solidno njegovo igranje kitare. Ob njem je stik s publiko skušal navezati še drugi kitarist, ki je deloval tudi najbolj energično od vseh. Publika je bila pri njih še bolj zadržana in tudi držala se je še bolj stran od odra.
Tudi pri naslednjih nastopajočih, Das Scheit je bila slika podobna, reakcije so bile prej še manj izrazite, oziroma kaj več od aplavza ob koncu pesmi Nemci niso bili deležni; pa še kaka glava manj se je takrat nahajala v dvorani. Band je tako po glasbi kot po videzu izstopal od ostalih in nič od tega ni bilo ravno po mojem okusu, čeprav sam nastop še ni bil preveč napačen. Industrialni vplivi so bili prisotni, a da le niso bili preveč, so jih po drugi strani blažili s svojo rockersko stranjo. Izgledajo kot kak Marylin Manson tribute band, še posebno frontmanov image in nastop je čisto v stilu ameriškega, že nekoliko pozabljenega shock rockerja. Še priredbo so tako kot oni izbrali poiskali pri Eurythmics, a s to razliko da niso igrali Sweet Dreams, ampak Here Comes The Rain Again.
Indigo Child so precej poživili do tedaj dokaj mlačno dogajanje v dvorani. Pri njih smo bili priča lepe simbioze dramatičnega, izredno doživetega, čustvenega performansa, pozitivne energije in usklajene, dodelane predstave cele ekipe; posebej je potrebno poudariti še zelo dobro medsebojno uigranost obeh vokalistov. V primerjavi z Mariom se Eva drži še bolj v ozadju. V zadnji, novi skladbi, ki je bila uspešen zaključek njihovega nastopa, pa sta bili njuni vlogi že enakovredni in mogoče so s tem tudi nakazali, da lahko na prihajajočem albumu pričakujemo še več teh dinamičnih vokalnih duelov. Indigo Child so imeli na razpolago več časa kot prva dva banda, pretežni del nastopa je predstavljal še prvenec Re-Death, Involve Synthetic, Bitter Fact Of Conslusion, Divine Communication, N.E.R.V., Self Confronting, odigrali so tudi znano 80’s pop priredbo Dancing With Tears In My Eyes. Pravo presenečenje pa je predstavljalo gostovanje To/Die/For članov Jappeja Perätala in Joonasa Kotoja, s katerima so odigrali prvo skladbo, ki so jo To/Die/For napisali v svoji karieri, Farewell (izšla je na prvencu All Eternity. Nastop pred domačim občinstvom je uspel, upajmo, da jim je šlo dobro tudi drugod na turneji.
To/Die/For so mi ostali v slabem spominu, kar se tiče nastopanja v živo, res pa je, da te spomini segajo še v leto 2000, ko so bili še precej neznani in so promovirali še svoj prvenec.V šestih letih se je seveda marsikaj spremenilo, To/Die/For so danes čisto drug band (glasbeno sicer ne), z drugačno zasedbo, več izkušnjami in z večjim renomejem, ki so si ga ustvarili tekom kariere. Njihov nedavno izdani album Wounds Wide Open poleg značilnega gothic obraza kaže izdatno heavy metalsko podobo, v živo pa To/Die/For zvenijo še bolj heavy. Zasluge za to gredo najbolj bobnarju in pa obema kitaristoma. Eden izmed njiju, Antza Talala po videzu in pozi kar malce spominja na Alexija Laiha. Nesporni vodja na odru pa je vseeno Jape Perätalo. Njegov vokal daje bandu neko unikatnost, a smolo imajo v tem, da vokal marsikomu ni po godu. No, komur je, ta je v Mariboru nedvomno prišel na svoj račun. Jape ima karizmo na odru, veliko bolj izrazito kot njegov kolega na začetku večera, izžareval je pozitivno energijo in nasploh je bil precej “poskočen”, dinamičen; tako kot ves band. Pri izbiri skladb so se precej opirali na aktualni album. “Prečesali” pa so celotno diskografijo, iz starejših albumov so, razumljivo, največ igrali iz Epilogue, sam izbor je bil kar posrečen, ognili pa so se priredbam. Po zadržanem začetku so To/Die/For koncertni večer tako uspešno zaključili.
Set lista To/Die/For: Wicked Circle, Guilt Ridden State, Hollow Heart, Liquid Lies, Anos De Dolor, Dying Embers, Like Never Before, In Solitude, Little Deaths, New Heaven, Together Complete, Sorrow Remains, Too Much Ain’t Enough, Live In You.