DEJAN: Začnimo brez ovinkarjenja. »Jegulja že sedmič ostali brez bobnarja« se je glasil naslov novice, ki smo jo objavili v začetku decembra. Zakaj sta se ločila od Roka »Boogieja« Henigmana?
JURE: Band je zajebana tvorba. Neki osnovni filing, percepcija se mora poklopit, shredat je hudo, a za moje pojme tisti magični filing loviš ravno s tem, da se ujameš globoko, kolikor se le da, in potem vrtaš tam okoli, dokler se ne zgodijo kocine v vseh dimenzijah. Muzika je neverjeten filter in zdravilo. Boogie je izjemen bobnar, motiviran in žge »ku prasc«, bo razveselil še kak drug band. Tud naju je, v veselje mi je bilo sodelovat z njim. Upam, da dogodek ne bo skrhal najinega odnosa, saj sva z Rokom že pred vstopom v Jeguljo iskreno prijateljevala. Res je tudi, da je za nami vsemi precej težko obdobje na osebnih področjih. Zadnja plata je odraz tudi tega.
JAN: Nekdo me je prijazno opozoril, da bi bilo fino, če bi kdaj dal kakšen rumeni karton, preden človeka mečem iz banda. Ampak TO JE rumeni karton. Nobena pot ni zaprta. Od prejšnjih šestih bobnarjev so v nekem trenutku trije izkazali željo, da bi spet igrali v Jegulji. S četrtim igram skupaj v Carnaval, peti pa se je odločil za družinsko življenje in je povsem opustil glasbo. Ta, torej Jan Prosen, je največ žrtvoval za band in ogromno vadil bobne, obenem nas je brez pritoževanja prevažal po koncertih, ko smo jih imeli tudi po 50 na leto, pa še bolje igra kitaro od naju obeh. Ironično ravno z njim nimamo nobenega pravega dokaza (posnetka) o intenzivnem skupnem sodelovanju. Ker Boogie in drugi bobnarji v tem intervjuju nimajo priložnosti zagovora, naj povem samo to, da Jana Prosena seveda nisem metal iz banda. Omenil nisem še šestega bobnarja, Jureta Kolška, ki je edini od šestih bobnarjev pred Boogiejem, s katerim po razhodu še nisem spregovoril besede. Zanima me, koliko ljudi ima toliko dobrih odnosov z bivšimi partnerji in tako odprte možnosti za vnovično združitev.
DEJAN: In s čim si je Rok prislužil »rumeno karto«?
JAN: Haha, ne popuščaš! Že samo s tem, da v dveh letih niti enkrat ni bil sam za bobni na placu.
JURE: Rumeno karto? Kot vem, je Rok vzel zeleno karto, ker počitnikuje v tujini. Kozel je pri razvezah brezkompromisen. Jaz sem v teh zadevah prava mevža. Po eni strani so menjave zelo stresne, duhamorne in naporne. Po drugi strani pa sva le sodelovala z veliko super posamezniki in tudi doživeli smo marsikaj nepozabnega.

DEJAN: Zakaj pa sta se ločila od predhodnih šestih bobnarjev?
JURE: Band je zajebana tvorba.

DEJAN: Kaj bi se moralo zgoditi, da bi Jegulja povsem razpadla? Zakaj sprašujem? Očitno je, da med vama obstaja neka vez, ki vama je z bobnarjem/bobnarji ne uspe splesti. No, morda ni očitno, vsaj jaz si stvari tako predstavljam.
JAN: Jegulja ne more razpasti. Jaz osebno sem trdo delal na razpadu banda, pa mi ni uspelo. Jurca imam preveč rad.
JURE: Vztrajna sva pa riffi, ki jih zdrekava, delajo, sedejo, predejo, trgajo, palijo, koljejo. Ideje so, se mi zdi, dokler navdušuješ in navdihuješ en drugega, to lahko dela »duge staze«.

DEJAN: Kakšen torej mora biti bobnar?
JAN: Ljubiti mora glasbo in svoj inštrument. Ne sme biti nabiralec lovorik. Žal ali k sreči sem si lahko glede takih stvari na jasnem šele po kakšnem letu ali dveh sodelovanja.
JURE: Ne vem, to je ključno. Morda je fajn, da niti bobnar sam ne ve, kakšen je lahko v kombinaciji Jegulje.

DEJAN: Kljub večnim težavam, da obdržita bobnarja, sta pri izdajanju albumov dokaj »hitra«. Po mojem trije albumi v sedmih letih sploh ni malo. Potem vidva delata vso glasbo?
JAN: Ne.
JURE: Hitra? Meni se ne zdi, predvsem zato, ker je Kozu v obdobjih tako produktiven, da ga ne dohajam. Iskreno sem beden kitarist, morda celo človek, potrebujem namreč planete v konstelaciji, temperaturo zraka in plimovanje morja imeti na frekvenci, da se zberem in zvadim zadeve, med drugim njegove umotvore, haha. Nisem ponosen na to, a tako je. Ko pa steče, steče. Ko jaz guzim riffe, tip žge čez solaže, ki ti palijo srca. Hočem reči, da bi morebiti tudi s srečo okoli bobnarja izdali še več materiala. Glasbo delamo skupaj.

DEJAN: Pa že iščeta novega bobnarja? So že potekale kake avdicije?
JAN: Ne. Ne iščeva. Zadnji dve leti sta bili vsaj zame preveč intenzivni in mi paše pavza. Me pa že vleče nazaj na oder, to je pa res. Ampak, pizda, trenutno ne morem. Imel sem težave z želodcem, dovolj kisline za nekaj časa. Če bi lahko igrala naprej samo midva z Jurcem, bi se edino počutil dovolj varnega.
JURE: Trenutno je pavza, kot rečeno, je bilo lansko leto na osebnem področju podrtija na preveč pomembnih koncih. Treba sestaviti osnove, potem pa idemo dalje. Inspiracije ne manjka, manjka pa energije, ki je razpršena, in tako ne gre. Rabiš mir, da se zbereš in potemtakem kulturno razgrajaš, hehe.

DEJAN: Kakšna je možnost, da trenutno prazno bobnarsko mesto dejansko zasede bivši bobnar?
JAN: Velika.
JURE: Zakaj pa ne!

DEJAN: Če bi lahko, kaj bi dala, da bi našla bobnarja, ki bi z vama zdržal »do konca«?
JAN: Jaz več kot dajem, ne morem dajati.
JURE: Hude riffe, kaj pa te!

DEJAN: Kakšno vlogo sploh ima bobnar pri Jegulji? Razen očitne vloge bobnarja, seveda.
JAN: Prispevek vseh v bandu sem vedno razumel kot enakopraven. Včasih tudi cowbell naredi komad, če se razumemo. Vloga bobnarja je razumeti, kje je njegovo mesto. Pri tem namigujem predvsem na to, naj se spoštuje. Jaz ljudem ne morem dati samospoštovanja. To je njihova naloga. Da se spoštujejo, ker šele potem bodo lahko spoštovali tudi mene in band.
JURE: Ključno, pika na torti ali na čelu, kako že pravijo?

DEJAN: Če vaju nekako povzamem, potem mora biti nekakšen »superman« na osebnostnem in glasbenem področju?
JAN: Ja, vsaj enkrat na dve leti naj se usede sam za bobne v placu.
JURE: Ne, Spiderman ali Narkoman (neslana šala). Iskren, igriv v muziki, pripadnost, spoštljivost. Če je mal' budala, vsekakor pomaga.

DEJAN: Trenutno sta brez bobnarja, zato band »stoji«. A to menda ni edini razlog, da sta si vzela premor?
JAN: Vpeljevanje novega bobnarja in s tem povezani riziko sta prevelika travma. To je zame edini razlog, da band stoji.
JURE: Premor je včasih nujen. Kot pravi pregovor.

DEJAN: Kot sem že omenil, je Jegulja v mojih očeh dokaj produktivna, tako da si kar privoščita. Kolikor vidim, nosita glasbo v sebi, tako da nehati dejansko nikoli ne bosta znala. Ali?
JAN: Ko v sebi več ne bova nosila glasbe, bova, upam, pa res nehala.
JURE: Sam se nimam za glasbenika. Kot otrok sem v glasbenih šolah doživel odpor do muziciranja. S formalnim podajanjem informacij, kako biti glasbenik, je učni načrt spodletel in uspel sem se zatreti. Fascinacija nad avtorstvom in zvokom, predvsem distorzirane kitare, basa, bobnov in elektronike so kasneje botrovale, da sem nadaljeval kot samouk. V svoji 40-letni karieri ne ravno umirjenega bivanja na tem planetu se je zgodilo precej. So bili časi, ko bi odložil inštrument, sem tudi ga. A sem se vedno znova vrnil. V tem smislu pa morda vseeno sem glasbenik.

DEJAN: Zakaj Jegulja nima pevca? Glede na dve površni oziroma kratki srečanji z vama sem prepričan, da bi bila besedila vse kaj drugega kot dolgočasna.
JAN: Že bobnarja ne moreva obdržati.
JURE: Bi šlo? Še tega se manjka. Se mi zdi, da imava veliko povedati, naj gobezdanje zamenja muzika, moto belgijskega parlamenta btw.

DEJAN: Nastajajo komadi hitreje, ker nimate besedil?
JAN: Ja.
JURE: Nikoli nisem pisal besedil za band, ne vem. Sede komplicirat' z zvokom. Verjetno bi komplicirali tudi z besedili.

DEJAN: Jegulja je posebna. Zakaj torej ne bi posameznih komadov vseeno opremila z besedili, ki bi bila objavljena v knjižici kot nekakšna spremljevalna zgodba komada, ne bi pa bila nikoli zapeta v živo?
JAN: Zato, ker je Jegulja posebna.
DEJAN: Sovražim, ko si sam odgovorim na vprašanje, hehe.
JURE: Če se komu da, naj spiše, zakaj pa ne. Kreativa pozitiva, štekaš?

DEJAN: Kako zelo lahko ena »kremšnita« spremeni vajino razpoloženje?
JAN: Zelo. Majhna pozornost lahko veliko pomeni.
JURE: Kot otrok sem razvil fobijo do kremšnit. Kot še ne najstnik sem se na Bledu nažrl kremšnit, na poti nazaj na Dolenjsko pa sem v avtu vase zlival slastno kokakolo. Kasneje brutalno kozlal dva dni. Ali je bila kremšnita ali salmonela, morda miks vsega, ne vem. Kremšnite so mi od tedaj šle na kozlanje, dokler kozlanja in predoziranj ni zamenjal alkohol in ostale droge. Po fenomenalnem skorajšnjem razpadu lastnega fizičnega obstoja in osebnosti sem se nekako sfukal ven iz luknje … In zdaj sem sposoben jesti tudi kremšnite. Inače prisegam na dober tiramisu. Hvala.

DEJAN: Kaj pomeni Anguilla Guerrilla?
JURE: Kravja rit.
JAN: Nekoč je Jegulja imela basista. En dan. To je bil Pendeho iz banda Hoba, s katerim zdaj igram v Carnaval. Na tisti eni vaji je prišel na to idejo. Anguilla je latinsko ime za jeguljo. Od tod tudi ime za otočje jeguljastega videza, ki je menda davčna oaza in na katerega pri tem imenu nekateri najprej pomislijo. Moj bog, davčne oaze, groza! Narava, to pa ja. Jegulja je izjemna in skrivnostna žival, pravi fenomen. V neugodnih razmerah lahko preživi zelo dolgo. Dokler se ne pojavijo boljše možnosti.

DEJAN: Sta si že na začetku, se pravi ob ustanovitvi mislila, da bo tudi z bandom tako? Da bo band kot jegulja preživel tudi najhujše udarce?
JAN: Nomen est omen. Ime banda naju je zajebalo.
JURE: Nič nisem razmišljal, to so bili zelo divji časi, šlo je samo od sebe. Chasing the dragon itd. Špilal smo po štiri ure ali več skupaj, viseli v placu, kjer je dogajalo še par bandov. Zaklonišče je bilo full house, fajn smo se imeli. Vmes pa se zgodi in dogaja življenje. Intenzivni ljudje smo očitno obsojeni na mejne vrednosti v plus in minus.

DEJAN: Sta kot večina glasbenikov najbolj ponosna na svoj zadnji album?
JAN: Ne, jaz ne maram naših posnetkov. Ponosen sem na naše koncerte v živo.
DEJAN: Ampak ti so sestavljeni iz vaših albumov. Kateremu se torej v živo najraje posvečaš?
JAN: Darkest Light.
JURE: Vsi albumi so mi ljubi. Zapakirano neko obdobje čutenja skozi glasbo, »kad te pogodi ritam i sudbina« in te fore. Zanimivo je, ko igraš komad in ti za kančke uletava podivjana nostalgija … Neke komade namreč žgeva že 10+ let. Kul filing in včasih zajeban. Komadi mi niso dolgočasni za igranje, to pomaga.

DEJAN: Na kateri komad s tega sta najbolj ponosna?
JAN: Astro Ogre. Zdi se mi tudi edini komad, kjer se Boogie ni želel dokazovati in je svoj prispevek rutinirano »stresel iz rokava«. To, da se je želel dokazati, sicer ni nič napačnega, še posebej, ker je bil to njegov prvi album. Ampak!
DEJAN: Zakaj si se ustavil pri »ampak«? Bi lahko nadaljeval?
JAN: V glasbi moraš biti zaradi pravih razlogov. Ne zaradi dokazovanja.
JURE:Težko rečem, to je tako, kot bi moral med vsemi svojimi izbrati najljubšega kuščarja.

DEJAN: Kateri komad – ne nujno z zadnjega albuma – najbolje opisuje vajino trenutno stanje? Zakaj?
JURE: Trenutno Consider It a Favour z Anguilla Guerrilla. Kaj pa vem …
JAN: Darkest Light s prvega albuma. Ker imam tako močno vero v pozitivno nadaljevanje, čeprav se zdi, da je situacija precej temačna.
DEJAN: V duhu »jegulja bo preživela vse«?
JAN: Ja.
JURE: Občutljivost in trdoživost sta opasni kombinaciji.

DEJAN: Kaj vama poleg glasbe pomaga preživeti vsakdan?
JAN: Družina, knjige, narava, frendi.
JURE: Pridejo obdobja in dnevi, ko gre res za preživetje, ja, haha. Vsak dan prakticiram kalibracijo uma in trupla, to me je na točki v preteklosti rešilo iz ringlšpila slabih razvad. Da je bivanje v podivjani realnosti potrošniške nesmiselnosti in mrcvarjenju vsega živega in neživega za sugeriran status in udobje znosnejše, ali raje rečeno, da se malo zaduši posiljevanje z veleizcedki mainstreama (od politike, gospodarstva do pop kulture), zavetje in smisel najdem v občudovanju narave in delu z rastlinami. Velika želja je nadaljevati tudi z živalmi. Sanje so samooskrbna kmetija, ki bi otrokom in mladostnikom služila v smislu šole v naravi ali kaj podobnega.

DEJAN: Recimo, da se je leto 2024 za Jeguljo končalo nekoliko turobno. Je v tem oziru novo leto (že) prineslo kaj pozitivnega?
JAN: Ja, manj zapletanja z malenkostmi.
JURE: Ne še, a ne more večno deževati, je enkrat rekel Jerry, kot je to njemu rekel The Crow.

DEJAN: Zdaj sta na pavzi. Pa vseeno obstajajo že kakršni koli načrti za prihodnost?
JURE: Trenutno ne, sem pa ne dolgo nazaj nažigal kitaro na polno na glas dol v jami na Župančičevi … In ne, ni še konec, ne – Power Dancers.
JAN: Včeraj sem gledal posnetek Jegulje iz Kranja (TrainStation). Hočem to nazaj. Jegulja je najboljši band na svetu. Hlev totalen.
DEJAN: Katerega? V YouTubu jih je kar veliko.
JAN: Tega. Ni ravno naš najboljši koncert, daleč od tega, precej zafušan, ampak se vsaj malo vidi, kaj je poanta vsega skupaj. Če gledam ta med karanteno posneti koncert brez občinstva – z razigranim Jurcem in s simpatično izgubljenim Juretom Kolškom na bobnih –, posnetem v obdobju z zelo malo vajami in igranja v živo, se zlahka v mislih prenesem na koncerte, ko smo bili na vrhu naših moči in tudi pred nekaj več občinstva.