DEJAN: Letos ste nastopili kot glavni nastopajoči na enodnevnem dogodku Anin' Roll 2025. Dogodek zveni zelo zanimivo, a se mi vsako leto izmuzne zaradi drugih obveznosti, ki so tradicionalno na sporedu sredi julija. Zato: kako je bilo, kako ste bili zadovoljni?
MALORSHIGA: Anin’ Roll ima res posebno energijo. Imeli smo se fantastično – predvsem zaradi organizacije in zelo sproščenega vzdušja. Dogodek je zasnovan z veliko občutka, na idilični lokaciji, z organizatorji, ki se res trudijo ustvariti nekaj svojega in iskrenega, brez pretvarjanja. Vse je delovalo zelo organsko, brez nepotrebnega »hypa«, ampak z realno, srčno energijo. Naslednje leto se zagotovo vrnemo kot obiskovalci.
Takšni dogodki so nam zelo pri srcu, saj povežejo in aktivirajo lokalno skupnost, da stopi skupaj in nekaj pripravi v svojem domačem kraju … da privabi goste od zunaj in se predstavi. Zadaj je enaka filozofija kot tista, ki je vodila Črno Šagro – le da je programsko usmerjena nekoliko bolj v sfere »mešano na žaru«, kar pa v bistvu ni nič slabega. Zelo lepo je bilo po dolgem času tudi spet videti fante iz Morywe, še posebej s Tehovnikom na vokalu, ki je res raztural. Ravno ta žanrska odprtost Ani daje šarm – do takih dogodkov gojimo največjo mero spoštovanja in si želimo, da bi bilo takih enodnevnih festivalov še več.
Lani smo recimo skupaj obiskali Metaljot v Laškem, letos pa smo bili žal primorani zamuditi Oratorij II, ki je izgledal res fantastično – upamo, da bomo imeli kdaj priliko igrati na takih dogodkih, ker predstavljajo najboljše, kar se da izkusiti na domači sceni. Hkrati pa vse dobro vsem, ki se lotijo organizacije takih dogodkov, kolektivu v Sv. Ani pa globok poklon. Čuti se, da dogodek raste iz skupnosti in ima dušo. To danes ni samoumevno. Skratka, bili smo več kot zadovoljni.
DEJAN: S kakšnim veseljem slišim take komentarje. Predvsem ciljam na to, da se bandi podpirate med seboj z obiski koncertov oziroma da člani bandov tudi hodite po koncertih in festivalih, namesto da se naveličano skrivate doma.
MALORSHIGA: Naša podpora domačim festivalom in bandom sploh ni vprašljiva. Še posebej nas veseli, da se z black metal vodami spogledujejo tudi mlajše generacije. Na tej točki moramo izpostaviti fantastične Kresnik, ki že veselo harajo po domači sceni.


DEJAN: Sicer pa: ta nastop je bil eden vaših redkih v zadnjem času. Zakaj ste pred leti poniknili?
MALORSHIGA: Poniknili smo mogoče z odrov, a ne iz vadnice. Z zadnjim koncertom v koprski Taverni smo sklenili koncertni cikel albuma Kvlt ov Vitis et Olea in začutili, da potrebujemo obdobje, ko se usmerimo nazaj vase in v ustvarjanje. Novi album se je rojeval počasi, a skrbno – želeli smo, da res zveni, da nosi težo in da ima neki pomen.
Obenem pa so sledile še določene spremembe v naših zasebnih življenjih, ki so terjale svojo mero pozornosti, zato smo se odločili za koncertni premor. Ta se je še dodatno podaljšal zaradi logističnih razlogov, saj se je kitarist Damir v tistem obdobju izselil iz Slovenije, kar je nekoliko omejilo možnosti igranja v živo.
Sicer je bilo to obdobje »umika« po svoje nujno. Zdaj, ko je Vento končan, čutimo, da je bilo vredno čakati. Zadeva ima dušo in je nastala zelo organsko.
 
DEJAN: Aha, razumem. To je potem razlog, da se »vračate«?
MALORSHIGA: Igranje glasbe v živo, medsebojno druženje in spoznavanje ljudi s svežimi perspektivami predstavlja vsakemu od nas zelo pomemben temelj, na katerem gradimo svojo identiteto in razvijamo pripadnost skupnosti. Posledično smo se odločili, da si želimo znova igrati in moramo prej omenjene logistične prepreke preseči. Prvi koncert, ki smo ga odigrali od premora, je bil benefit v koprskem CMK-ju, ki se ga vsako leto prireja v spomin kolegu Matkotu – ko smo prejeli povabilo, ga preprosto nismo mogli zavrniti. Odtlej pa igramo za »gušt«, čeprav še ne promoviramo novega albuma in ne predstavljamo Malorshige v novi podobi.
Obče gledano pa … ja, album je končan, energija je zbrana, zaloge vina so obnovljene. Nismo se »vrnili« v nekem smislu comebacka, ker nikoli nismo zares odšli. Samo čakali smo, da bo nova stvar dovolj močna, da jo z lahkoto postavimo pred ljudi. Zdaj imamo material, ki nas polni. In to se občuti. Malorshiga nikoli ni bil band, ki bi šel igrat samo zato, da nekaj igra. Če gremo na oder, moraš čutiti, da je to spet napad.


DEJAN: Torej je zasedba enaka prvotni? Niste doživeli kadrovskih sprememb?
MALORSHIGA: Album Vento je posnela zasedba v enaki sestavi, kot je bila na prvencu, v živo pa imamo sedaj novega kitarista. Sicer pa s filozofskega vidika gledamo na Malorshigo kot entiteto, ki presega vsakega člana posebej. Duh banda, koncept, zvok in filozofija. To je tisto, kar zares ostane. Ljudje pridejo in gredo, ampak Malorshiga ima svoj koreninski sistem, ki seže globoko v istrsko zemljo. To je konstanta.
 
DEJAN: Vaš album Vento je bil končan že februarja letos. Nameniva mu nekaj prostora. Najprej: zakaj še ni izdan?
MALORSHIGA: Album februarja še zdaleč ni bil končan, tako da gre tu za napako v poročanju. Februarja smo v Beartracksu s pomočjo Primoža Velikonje in Robija Bulešića zaključili snemanje glavnega »bandovskega« dela – sledilo je snemanje in ustvarjanje vsega, kar ta album še spremlja. Dude, dodatni vokali, zvoki narave, dva spota, odrska podoba … Imeli smo priliko sodelovati z nekaj izjemnimi ljudmi, ki so nam pomagali doseči našo končno vizijo in prispevali svojo perspektivo.
Dobršen del časa smo posvetili sami produkciji. Miks smo zaupali Davidu Deutschu iz 1408 Productions, ki je podpisal zadnji dve izdaji Heretoir, mastering pa Nikiti Kampradu iz Der Weg einer Freiheit, iz banda, ki nam je osebno zelo blizu, ker razume tisti subtilni prehod med agresijo in introspekcijo.
Konec koncev pa se nam nikoli ni mudilo izdati polizdelka.
DEJAN: Vento bo vseboval deset komadov, kar so štirje več kot na prvencu. Bo temu primerno dolžina albuma tudi konkretno daljša oziroma bo presegala eno uro, ali so komadi krajši in bo album vseeno izpadel »kompaktnejši«?
MALORSHIGA: Komadi na novem albumu so vsekakor daljši in albumu z lahko pripišemo pridevnik »celovečerni«.

 
DEJAN: Koliko prostora mu trenutno namenjate na svojih koncertih?
MALORSHIGA: Na zadnjih koncertih igramo nekaj novih skladb, ki so pomešane s komadi s prvenca, recimo da tiste, ki so po »duhu« najbližje prvencu, kar je odlična priložnost, da se jih preizkusi, kako delujejo v živo, kako dihajo in če publika čuti tisto, kar smo želeli sporočiti.
 
DEJAN: Bo tako tudi konec tedna v Cukrarni?
MALORSHIGA: Bo!
DEJAN: Se lahko nadejamo tudi bogate odrske okrasitve, kakor je bilo med promocijo prvenca?
MALORSHIGA: Vsekakor.
 
DEJAN: V Cukrarni boste torej nastopili samo kot predskupina, ne boste imeli tudi vi »release partyja«?
MALORSHIGA: Trenutno ne izdajamo albuma, to še sledi, bomo pa vsekakor imeli koncert ob izidu, da album predstavimo v svoji celostni podobi – na odru. Na koncertu v Cukrarni podpiramo Kamro ob izidu Unending Confluence, kar si štejemo v ponos, saj gre za kolektiv, ki ga zelo močno spoštujemo.


DEJAN: Z Venta nisem slišal še nobenega komada niti nisem prepričan, da ste že kje kaj objavili – na Facebooku ali Bandcampu nisem našel ničesar. Nekaj si že omenjal, a me vseeno zanima, v kolikšni meri se boste odmaknili od prvenca Kvlt ov Vitis et Olea? Kaj prinaša Vento novega, če sploh?
MALORSHIGA: Album še ni izdan, singlov še nismo objavili, saj vsi elementi še niso na pravem mestu.
Vento je konceptualen album, ki se posveča vetru v Jadranu – vsakemu vetru smo posvetili skladbo, ki predstavlja njegovo razpoloženje – posledično je z glasbenega vidika veliko bolj raznolik od prvenca in aranžmaji so vsekakor bolj kompleksni. Eksperimentirali smo tudi z besedili. Jeziki, ki smo jih tokrat uporabili, so slovenščina, angleščina, italijanščina, istrsko-beneški in šavrinski dialekt ter istriotščina. Prav istriot je bil največji izziv. Prej smo ga uporabili le v delih skladbe Dishpiazher, zdaj pa je Oshtro v celoti napisan v istriotščini. To je jezik, ki je skoraj izginil, a nosi neverjetno poetično moč. Hoteli smo ujeti občutek, da narava govori v več glasovih. In da ima vsak od teh glasov svojo melodijo, svoj temperament.
Gre za konceptualno zaokroženo celoto, ki je bistveno bolj koherentna od našega prvega albuma, ki predstavlja nekoliko bolj surovo zbirko bivanjskih vinjet. Če se je Kvlt ov Vitis et Olea ukvarjal s komunikacijo človeka z naravo, potem je Vento dialog v obratno smer.
DEJAN: Če se prav spomnim, imate samo enega pevca, in sicer je to Oəlka. On torej obvlada vse te jezike, ki jih bo na koncertu poliglotsko stresel iz rokava?
MALORSHIGA: »Obvlada« je nekoliko pretiran termin. Istriotščina je zelo kompleksen in nestandardiziran jezik, ki ga na svetu govori le nekaj sto ljudi. Naravni govorci počasi izumirajo in z vsakim umrlim govorcem izginja tudi del jezika, če na tej točki citiramo dialektologinjo Suzano Todorović. Pri pisanju besedil smo si tako pomagali s starimi zapisi in bežnimi spomini na sorodnike, ki so ta jezik govorili. V Istri so sicer pred leti pričeli obujati govorjenje istriotščine.
 
DEJAN: Skozi glasbo dajete občutek, da sta vam lokalna kultura in zgodovina zelo pomembni. V kolikšni meri to drži?
MALORSHIGA: Drži, kulturna dediščina slovenske Istre je del naše identitete. Gojimo globoko spoštovanje do okolja, ki nas je oblikovalo in nam omogoča, da živimo polna življenja. Naše none in nonoti niso imeli tega privilegija, saj so bila njihova življenja presejana z mnogo večjimi tegobami, kaj šele njihovi predniki.
Kljub vsemu pa je pri še živeči starejši generaciji mogoče občutiti to pristno pripadnost skupnosti, kako si skupaj pomagati, da ostanemo neomajni v burji, kar je stalnica Ištrijank in Ištrijanov že od časa, ko so poselili Istro.
V skladbi Lebich se denimo poklonimo istrskemu pesniku Alojzu Kocjančiču, ki je znal v poeziji zajeti tisti mediteranski dualizem svetlobe in teme, ki nas je od vedno privlačil.
Vsi člani banda smo močno navezani na istrsko zemljo, rast, vodo in zrak. Istra je bistveno več kot plaže, vino in olje. Ima globoko, neizkoriščeno kulturno in zgodovinsko plast, ki se ju premalo pozna. Poleg tega ima Istra tudi bogato folkloro, med drugim je denimo prva resnična zgodba o vampirju v zgodovinskih zapisih: Jure Grando iz Kringe, »štrigon«, ki se je vračal iz groba in strašil svojo vas. Takšne »štorje« so bistvo black metala, ki nas »rajca«, spoj folklore, mistike in resničnosti.


DEJAN: Moramo biti Slovenci ponosni nase? Zakaj?
MALORSHIGA: Zanimivo, da to vprašanje dobimo prav na dan reformacije. Kot pravijo v Istri, »moramo samo umret«. Težko je biti ponosen na nekaj, na kar nimamo vpliva, denimo kje smo se imeli privilegij roditi. Vsekakor imamo Slovenke in Slovenci bogato kulturo, ki jo je vredno negovati in reinterpretirati, pri tem pa zagotovo prednjači beseda. Jezik, ki ga govorimo, pišemo, z njim preklinjamo in ustvarjamo.
Ampak hitro, ko omeniš ponos, se zaletiš v politiko. »Orto-istrian-pride« že zveni sumljivo, čeprav nima veze z ideologijo. Naš ponos ni političen. Gre za zavedanje o koreninah, o prostoru, iz katerega izhajamo. V Sloveniji je občutek pripadnosti pogosto izkrivljen ali pa takoj posmehljivo označen kot ekstremizem. Mi s tem nočemo imeti nobene veze. Malorshiga je ekstremna samo v glasbi – ideološko pa zavrača vse oblike ekstremizma. Naš ponos je v tem, da nekaj ustvariš iz nič, da gradiš iz zemlje, ki te je rodila, in da si pri tem zvest sebi. Brižna Istra z nami!
 
DEJAN: Se ponos meri skozi dosežke ali naravne danosti?
MALORSHIGA: Zakaj bi ga sploh merili? Ponos ni stvar tekmovanja. To je notranji občutek – bodisi ga imaš bodisi ga nimaš. Dosežki so rezultat dela, naravne danosti pa okoliščine. Ponos je nekaj tretjega, pride iz zavedanja, kdo si in kam spadaš. Če ga začneš meriti, ga že izgubiš. Ponos ni valuta.
DEJAN: Se povsem strinjam, saj sem se nerodno izrazil. Mislil sem, ali naj bo človek ali družba ponosen oziroma ponosna na svoje dosežke ali zgolj na poreklo oziroma okolje, od koder izhaja?
MALORSHIGA: Ponos na poreklo in ponos na dosežke sta dve popolnoma različni stvari. Prvega dobiš z rojstnim listom, če ga sploh, drugega si je pa treba prislužiti. V Istri ima vsak svoj »nonotov ponos«, ampak če samo sediš pod oljko in čakaš, da bo rodila, si zgrešil bistvo. Mi nismo ponosni zato, ker smo Ištrijani, ampak ker prihajamo iz prostora, iz katerega lahko nekaj naredimo in ga oživimo skozi glasbo. Zemljo ima vsak, vprašanje je le, kdo zna z njo govoriti.
 
DEJAN: Kakšne dosežke lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo od Malorshige?
MALORSHIGA: Lahko pričakujete album, ki je kulminacija veliko vloženega truda, ena odlična mineštra, ki se je zelo dolgo kuhala, in hvaležni bomo vsaki duši, ki mu bo namenila svoj čas. Upamo, da prihaja čim več koncertov, ker je oder prostor, kjer Malorshiga zares oživi. Gotovo je tudi, da bo »padlo« še veliko, veliko, ampak res veliko partij briškule. Z briškulo se namreč vse prične.