Cikel štirih let, v okviru katerega so Behemoth od leta 2012 dostavljali nove albume, je bil prekinjen in skrajšan za eno leto. Le tri leta po Opvs Contra Natvram iz zvočnikov že prihaja njegov naslednik, ki je bil krščen za The Shit ov God.

Pa lahko od poljske black/death znamke Behemoth pričakujemo, da nas je v trinajsto presenetila? Lahko po (ne)zavidljivem uspehu, ki ga band žanje zadnja leta, saj dobesedno tiska svoje ime tudi na pasjo hrano, pričakujemo, da se poslovi od izumljene »zmagovalne« formule? Ne, seveda ne, tega ne pričakujte več. Behemoth v slogu zadnjih dveh albumov ne ponujajo kaj dosti novega, niti z vidika zvoka niti z vidika melodike in aranžmajev ali teatralnosti. Behemoth poslušalstvo ponovno napadejo v »speglano« zveneči melodični maniri, ki jo krasijo številni zborovski vložki in refreni, ki pomagajo k lažjemu pomnjenju besedil in komadov na splošno. »Baladni« komad – če temu lahko tako rečem – je tokrat postavljen nekoliko bolj na konec. Gre za predzadnji komad O Venvs, Come!, ki daje albumu tudi nekaj globine.

Ta globina pa je zaznavna še pri nekaterih drugih komadih, ki v primerjavi sploh s komadi na predhodnem albumu postrežejo z nekoliko več ostrine in hitrosti. V tem oziru v mojih ušesih izstopata prva dva komada, The Shadow Elite in Sowing Salt, medtem ko bi naslovni komad brez težav lahko bil močneje začinjen. Morda tako kot zaključni Avgvr (The Dread Vvltvre), kjer se spet čuti nekaj zlovešče (metalske) energije, ki bi jo moral izkazovati vsak album tega žanra.