Največji poljski ekstremno metalski stroj Behemoth je nepozabnega leta 2021 praznoval trideseto leto krvavega bogokletja. Saj se še spomnite tega čudnega leta? To je bilo namreč leto največjih in najštevilčnejših nesmislov ter največkrat izrečene fraze »what the fuck«, saj je svet padel pod pandemijo koronavirusa, kjer je postalo socialno življenje skoraj kaznivo dejanje, sprehodi po deveti uri zvečer so bili preganjani s strani oblasti, bognedaj, da si bil zunaj hiše po tej uri, razen seveda, če si sprehajal psa ipd. Skratka, da ne zajadram predaleč, nepozabno leto, ki bi lahko bilo pisano s peresom Stephena Kinga. Večjih koncertov takrat (skoraj) ni bilo, saj so bile restrikcije takšne, da je koncert v tem času za organizatorje predstavljal pravi strel v koleno. Skupine pa so nekako morale preživeti in tako se je začel trend s koncerti preko spleta. Ni odlično – ni grozno, pa vendar smo dobili vsaj kost, če je bilo prepovedano že meso. Skupine so najemale dvorane, da so lahko brez fizično prisotne publike ljudem preko spleta v živo prenašale svoje nastope. A Behemoth … Jah, Behemoth pa so stopili kar nekaj stopničk višje in so za svoj jubilej pripravili poslastico, kot je najverjetneje še ni bilo. Prek spleta so prenašali koncert, a niso nastopili realno časovno, ampak so svoj jubilejni nastop posneli na treh skrbno izbranih lokacijah z neverjetno dobro scenografijo in tako ljudem pripravili nepozabno izkušnjo. Ker pa bi to mojstrsko potezo bilo škoda pustiti le pri enkratni izkušnji, je letos ta nastop, ravno zaradi svoje edinstvene izvedbe, izšel v obliki albuma v živo in Blu-ray ploščka. Dajmo na hitro preveriti, kako je ta nastop izpadel in kaj nam ponuja ta sveže izdani plošček.

Ker Behemoth pač ne morejo iz svoje kože, je album razdeljen na tri dejanja, vsako po, logično, šest skladb. Tako je tudi album izšel na treh medijih s šesterico bogokletnih stihov. Za razliko od velike večine skupin, ki izdajajo jubilejne albume, na katerih se nahajajo prevečkrat slišani hiti iz komercialno najuspešnejših izdaj, so se Behemoth z repertoarjem dotaknili prav vseh do leta 2021 izdanih albumov, brez izjeme, vključili pa so tudi demo posnetke in EP-je. Prvo dejanje, Act I: The Scorched Forest, predstavlja njihove najstniške, surove, blackmetalske začetke. Tako nam v tej prvi šesterici skladb ponujajo kreacije iz albuma Sventevith (Storming Near the Baltic), s katerega prihaja nikoli prej odigrana otvoritvena skladba Chant of the Eastern Lands, nadaljujejo z albumom Grom, EP-jem And the Forests Dream Eternally, prvim demo posnetkom Endless Damnation in prelomnim demo posnetkom iz leta 1994 ...from the Pagan Vastlands, ki je nosilec prav tako prvič odigrane skladbe Blackvisions of the Almighty. Samo dogajanje se odvija na peščeno-kamniti planoti, ki jo obdajajo polomljena, mrtva drevesa, ki tem starim, skoraj pozabljenim skladbam dodajo tisto hladno in morbidno skandinavsko noto, po kateri si je skupina v začetku tudi jemala vzor.

Drugo dejanje, Act II: The Path ov Via Dolorosa, je postavljeno v puščo, obdano z neštetimi križi in polomljenimi ter oskrunjenimi sakralnimi podobami. To dejanje zajema najverjetneje glasbeno najbolj eksperimentalno in primitivno bogoskrunsko obdobje skupine od albuma Pandemonic Incantations do Zos Kia Cultus (Here and Beyond). Obdobje, kjer je skupina postopoma presedlala iz začetnega black metala v čedalje bolj deathmetalske vode s hudo bogokletno vsebino. Izbrane skladbe tega dejanja, kot so na primer The Thousand Plagues I Witness, Heru Ra Ha: Let There Be Might in 44 (The Youth Manifesto), v skupininem klasičnem repertoarju niso bile vsaj deset ali več let. Pri slednji se mi zdi zanimiva sprememba naslova. Skladba je bila izdana leta 2000 na albumu Thelema.6, ko je pevec Nergal štel 23 let. Sedaj oziroma ob snemanju tega projekta jih je imel 44 in je bila skladba posledično preimenovana v 44 (The Youth Manifesto). 44, a še vedno mlad Adam Darski - Nergal. Nekoliko manj navdušen pa sem bil nad zaključno skladbo tega dejanja, Chant for Εσχατον 2000, ki je prvič izšla na odličnem albumu Satanica leta 1999, meni nekoliko boljša verzija pa kasneje na limitiranem ponatisu albuma The Apostasy. Ta verzija v živo deluje nekoliko preveč mehko in nežno, zato tudi nekako ne doseže pravega efekta. Najverjetneje pa je to za moj skromni okus tudi edini minus tega albuma.

Act III: The Desecrated Temple ali zadnje dejanje pa zajema skladbe, ki so del modernejšega repertoarja od albuma Demigod do takrat zadnjega studijskega albuma I Loved You at Your Darkest. Tudi sama scenografija je v zaključnem delu najbolj mračna in po trajanju najdaljša od treh, postavljena med ruševine grajskega pokopališča in edina posneta ponoči. Tako skupina ob soju žarometov med dotrajanimi spomeniki za zaključek tega spektakla s fantastičnim zvokom in nadvse premišljeno scenografijo moli Očetu, Satanu in soncu.

Album kot celota je en krasen skupek njihovega delovanja in vzpenjanja do svetovne slave. Morda deluje za live album nekoliko netipično, ker za razliko od večine izdelkov, posnetih v živo, ta ni posnet na odru pred množico ljudi in v ozadju ni tistih aplavzov in vzklikov, ki poslušalca popeljejo bliže dogajanju tistega dne. Ampak to izdelek ne naredi prav nič manj privlačnega, zato toplo priporočam poslušanje in ogled Blu-raya, saj s scenografijo Behemoth pričarajo odličen in drugačen ambient, ki sem ga do sedaj od vseh uradnih live videov najrazličnejših skupin lahko doživel le ob ogledu mojstrskega DVD-ja skupine Watain, in sicer Opus Diaboli iz leta 2012.