Britanski kovači mrtvega železa, Benediction, veljajo za pionirje evropskega in svetovnega death metala, saj že debelih 36 let pretepajo ušesa in masirajo pljuča zvestih železoljubcev. Četudi so morda nekoliko podcenjeni, so se z izdajami, kot sta na primer The Grand Leveller ali The Dreams You Dread, vpisali na seznam pomembnejših evropskih skupin, ki so prispevale svojih 5 centov k razvoju žanra in predstavljajo temelje mlajšim skupinam, ki so se tekom časa formirale z željo po preigravanju brutalnejših viž.

Seveda pa je skupina tekom let doživela kar nekaj sprememb in morda več padcev kot vzponov. Tako je skupino leta 1998 zapustil vokalist Dave Ingram, a se je po enajstih letih, tokrat z nazivom svečenika satanistične cerkve, vrnil močnejši in mogočnejši kot kadar koli prej. Tukaj takoj dobim asociacijo na Gandalfa iz Gospodarja prstanov. Leto po njegovi vrnitvi so izdali album Scriptures, ki je požel odlične kritike in skupino po dolgem času ponesel v višave ter na odre širom sveta. Osebno se mi zdi album v vseh pogledih dober, a to sedaj ni predmet razprave. Tokrat bo govora o albumu številka devet, naslovljenem Ravage of Empires, ki je izšel aprila letošnjega leta, torej kar dolgih pet let po odlični »come back« izdaji Scriptures. Kaj nam lahko Benediction po skoraj štirih dekadah še sploh ponudijo? Lahko album parira izjemno posrečenemu predhodniku?

Ravage of Empires se ponaša z odličnimi starošolskimi riffi, ki poslušalcu dajo že na prvo žogo jasno vedeti, da prihajajo iz hiše Benediction, ni dileme – ni debate. Vseeno pa kljub ustaljenemu pristopu glasbenega ustvarjanja, ki velja že, tako rekoč, kot nekakšna blagovna znamka skupine, ti riffi ne zvenijo niti iztrošeni, niti posiljeni ali prežvečeni. Pa ga znajo gospodje še zagroovat, kot nekoč? Pa še kako! Tako rekoč vsaka skladba ponuja vsaj kakšen nalezljiv, groovy del, ki kliče po zibanju glave. Tako si upam trditi, da bi se kakšen štikelc lahko zlahka znašel na albumih Subconscious Terror ali Grand Leveller. Produkcijsko se od predhodnika pravzaprav sploh ne razlikuje, če bi ju poslušal enega za drugim, prehoda najverjetneje niti ne bi opazili. Vsebuje pa morda nekaj več poskočnih headbangerjev, kot so npr. Beyond the Veil (of the Grey Mare), Genesis Chamber, Engines of War, The Finality of Perpetuation ter In the Dread of the Night. Te skladbe mi same po sebi pred očmi naslikajo prizor, kako si obiskovalci prvih treh vrst na koncertu masirajo komolčke in se s prešernim nasmeškom podajajo na morilski pohod bliže centru pod odrom.

Album ni samo po produkciji, temveč tudi po dolžini, na las podoben predhodniku Scriptures, a si morda zasluži za odtenek več pozornosti za dojemanje, saj je tehnično nekoliko kompleksnejši in posledično težje prebavljiv. Po večkratnem poslušanju sem prišel do sklepa, da je Ravage of Empires od predhodnika celo boljši. Zakaj? Scriptures je dober album dokler traja, nekih atributov, ki bi odločilno vplivali na pomnjenje posameznih skladb, pa nekako ne ponuja, pri najnovejši izdaji temu ni tako. Že ljubezenski stih, naslovljen Crawling Over Corpses, je lep primer skladbe, ki se zlahka vtisne v poslušalčev spomin. V mojih očeh je torej album vsekakor vreden posluha, saj poslušalca tekom nekaj več kot 47 minutne seanse popelje v rana devetdeseta, četudi z modernejšo produkcijo.