Od izida drugega albuma italijansko-norveškega dvojca Darvaza je minilo že nekaj časa in morda je plošča nekoliko utonila v pozabo oziroma je zaradi poplave novejših izdelkov izginila z radarja ljubiteljev črne kovine – vendar pa gre pri We Are Him za ploščo, ki bo v mojih očeh presegla sindrom »muhe enodnevnice«. Pogumna izjava, ki pa temelji na dejstvih, ki jih ne gre kar tako zavreči.

Tisti, ki pogosteje spremljate moje članke, veste, da se neredko gibljem v atmosferičnih black metal vodah, kjer je temelj glasbe položen z ustvarjanjem atmosferike, kjer rdečo nit vodi čustveno nabita kulisa zvokov, ki se mešajo z značilnimi zvoki black metala, a izpodrivajo ključni dejavnik starošolskega glasbenega ustvarjanja v rock in metal glasbi, kar je v vseh pogledih vsemogočni riff. In ravno ob poslušanju najnovejše izdaje Darvaza sem se spomnil debate, ki sva jo pred časom imela z Dejanom, kjer je bila polemika to, da novodobne zasedbe pozabljajo na riff in iščejo svojo identiteto drugje, torej v atmosferičnosti, vpletanjem najrazličnejših instrumentov, riff pa ostane le »nujno zlo« za doseganje želenega. Ta izjava mi je dala misliti in ob premlevanju sem dognal, da sem pozabil na ta ključni element v glasbi, ker sem širšo sliko, mogoče celoto iskal oziroma gledal na drugačen način, nazaj k osnovam pa me je pripeljal prav album We Are Him od Darvaza.

Koncept drugega albuma Darvaza, ki je nasledil prvenec Ascending Into Perdition iz leta 2022, se nadaljuje tam, kjer se je prvi končal. S starošolskim, umazanim black metalom. Omega in Wraath album otvorita s komadom Holy Blood, ki se po omenovskem¹ prologu prelevi v mogočen black metal, kjer glasbi poveljujejo riffi in ti ustvarjajo atmosfero, ki je vsekakor občutna. Seveda je v primeru Darvaza ta potisnjena v ozadje in riffovsko zasnovani koncept glasbe tako dosega tisti umazani, a prekaljeni učinek, ki ga ritem sekcija ter mogočen vokal lepo zaobjameta in dopolnita. V enaki maniri svojo zgodbo album nadaljuje z naslednjima komadoma A Last Prayer in Gethsemane ter Chaos.Fire.Devotion, kjer je poudarek usmerjen v hitre pasaže, agresivne in neposredne blackmetalske viže, ob katerih človek začuti moč in težo glasbe.

Nekakšen prelom album doseže s komadom Lazarus, ki s poudarkom na mid-tempu dogajanje v primerjavi s predhodniki na plošči upočasni, a svojo mogočnost pokaže z nalezljivim refrenom. Skupek prvega dela albuma in komada Lazarus pa se nadaljuje z naslednjim štikelcem Blood of No-One, ki se pa že gradi z bolj epskimi prijemi. Stopnjevanje napetosti Darvaza uvodoma vpelje nekoliko drugače, manj s prepoznavnim oziroma nalezljivim riffom, temveč vsesplošno urejenim kaosom, ki ga v drugem delu znova prevzame nalezljiva kitarska pasaža in se dviguje v epske višave s še bolj nalezljivim refrenom. Slaying Heaven kot najpočasnejši in verjetno »najmanj« vpadljiv komad, čeprav v glasbeni zasnovi od prejšnjih nič manj močan, saj vsebuje šele po večkratnem poslušanju opazne nianse, pa v mojih očeh služi kot odlični dražilnik pred zadnjim, najbolj impozantnim komadom albuma – komadom Darvaza. Skladba je čista black metal perfekcija. Po začetni eksploziji agresije se glasbeno in besedilno samo še stopnjuje do vrhunca, ki nato kot zaključek v dramskem delu² z razpletom in ohladitvijo čustev poskrbi za primeren konec umetniškega dela …
 

…To those who came before us
To those who now burn with us
Towards the great depths unknown
To the death and through…
 

We Are Him od Darvaza ni le black metal album stare šole, je tudi opomnik, da so v glasbi kitarski riff, mogočen refren, nalezljiva melodija še kako zaželeni, če so le umeščeni v pravo celoto. Darvaza so zame to vsekakor dosegli in izdali album, ki še vedno deluje sveže, ni muha enodnevnica in bo ohranil to mogočnost še kar nekaj časa.
 

…And so this shall be known as Darvaza
The great beast of fire!
 
 

1 Asociacija se nanaša na soundtrack filma The Omen iz leta 1976, ki ga je spisal legendarni komponist Jerry Goldsmith. 
2  Primerjava glasbenih del z dramsko strukturo zame osebno le še dodatno priča o veličini albuma.