Všeč so mi albumi, ki se ne razkrijejo takoj. Death Saturnalia (With Temples Below) iz domače hiše Ensanguinate se začne z mirnim introm Lámia, ki v poslušalcu vzbudi pričakovanja o prihajajoči nevihti. Ta se z uvodnim delom Angel of a Thousand Poisons sicer tudi zgodi, tako da na tem mestu še vse poteka po pričakovanjih, a komad kaj hitro doživi preobrat, ki začetno nevihto razpihne na vse strani. In kaj ostane, ko ekstremne nevihte ni več? Groovy riff, kakršnega smo od banda vajeni že iz preteklosti in ki poslušalca prek vmesne plohe odnese v purplovsko hard rock pršenje, ob katerem si poslušalec prav želi, da bi stal zunaj na dežju, da bi s celim telesom začutil prav vsako kapljo, ki čutno pada iz zvočnikov.

Pa naj ob takem uvodu še sploh nadaljujem pisanje ali naj kar zaključim z vabilom k poslušanju, da vsem prihranim čas? No, pa dajmo si še malo duška oziroma vzemimo si čas za prijatelje. Pa to ni treba, da je nekdo konkretno, dragi bralci, lahko so to tudi vaše najljubše viže, med katerimi se bodo – v kar močno verjamem – znašle tudi te z recenziranega albuma, če ste ljubitelj (ali ljubiteljica) melodičnega black/death metala. Sploh takega, ki že skoraj 30 let prihaja iz Švedske. Govorim (seveda) o Watain, ki jih ob poslušanju Death Saturnalia (With Temples Below) nikakor ne spravim iz glave oziroma ušes, pa s tem ne mislim nič slabega. Odkar spremljam Ensanguinate, sem zmeraj čutil, da so Jakove kitarske linije bandova največja dodana vrednost, kar (po mojem) aktualni album najbolj potrjuje. Upam le, da se na tem mestu ne motim in nisem napačnemu kitaristu pripisal lastnosti ploščka, se pravi čistih lead kitarskih riffov, ki mi najbolj prijajo.

K sreči teh sploh ni malo, kakor tudi tistih hitrejših in ekstremnejših delov, zaradi česar pridejo rokovski trenutki še toliko bolj do izraza oziroma zategadelj razvijejo ves svoj potencial. Ekstremnost na svoj način podčrta umazani vokal, ki gre z roko v roki ne najčistejši produkciji oziroma zvoku, tako da vsa zgoraj prehvaljena rokovska melodičnost ne izpade sodobno »pocukrano«, temveč starošolsko dodelano. Z redkimi efekti je dodana še napetost grozljivke, tako da je album začinjen še s ščepcem teatralnosti, ki pri tem bandu predvsem v živo pride dobro do izraza.

Če bi si torej želeli to doživeti tudi v živo, pa naj že kar na tem mestu opozorim na release koncert, ki se bo zgodil 4. aprila na skriti lokaciji na obrobju Ljubljane. Do takrat imate še več kot dovolj časa, da albumu posvetite maksimalno mero pozornosti, kot mu tudi pritiče.