Black metal je verjetno zadnja reč, ki bi jo človek asociiral z Belgijo, pa vendar so Enthroned pomembno ime te ekstremne scene, ki je sledilo in soustvarjalo smernice devetdesetih, a hkrati našlo in ustvarilo nek svoj zvok in identiteto: ostre in brenčeče kitare, unikaten ekscentričen vokal Lorda Sabathana, tipični votlo zveneči blast beati ter tendenca po blackmetalskih himnah tipa Evil Church. Biti toliko časa na sceni je zahtevalo svoj davek v spremembah zvoka ter zasedbe in s Tetra Karcist je v letu 2007 Sabathan, zadnji ustanovni član, zapustil Enthroned in se raje posvetil odraslemu šovbiznisu¹. Po tem sem tudi sam izgubil zanimanje za Enthroned (čeprav mi je bil, heretiku, Tetra Karcist dejansko všeč).

Lanski album Ashspawn nadaljuje tradicijo Enthroned pod taktirko kitarista (in zdaj tudi vokalista) Nornagesta, trenutnega de facto voditelja banda. Ustaljena in preverjena formula verjetno ustreza večini dolgoletnih fanov in ljubiteljev black metala nasploh. Močni riffi, konstantna kanonada na tolkalih, prodorni in ukazujoči vokali. V medijih se veliko pojavlja tudi termin »ritualističen«, a v kontekstu novih Enthroned vidim povezavo z njim le, če predpostavim, da je tradicionalen in konservativen blackmetalski kult zdaj zamenjal moderniziran, tehnokratski, ki svoje sporočilo ne širi več s črnimi mašami temveč z ofenzivo mehanizirane divizije. Več istega ter dobrega je po navadi »ziheraška« formula do uspeha, ki pa se mi zdi prav v luči predhodnika, Cold Black Suns iz 2019, nekoliko … lena. Prav slednji je namreč nakazal novo, progresivnejšo smer, najbolj eksperimentalen album v zgodovini banda pa je zlahka za večino postal najboljši. Seveda sta kombiniranje tradicionalnega z bolj modernim black metalom in sterilen, produkcijsko (preveč) čist zvok postala tudi predmeta kritik. Ashspawn je tako hiter, surov, zloben in še kaj, ni pa drzen in ga zlahka označim tudi kot sila repetitivnega.

Komada Basilisk Triumphant in Ashen Advocacy ohranjata večjo mero temačnosti, atmosferičnosti in poglobljenosti (da ne rečem kar ritualnosti). Zlasti slednji z vključevanjem izsekov iz filmov, cerkvenim zvonjenjem, kantavtorskimi vokali, izredno počasnim razvijanjem komada ter razvlečenimi zapomnljivimi riffi. Zlahka najboljši komad plate in hommage trem desetletjem lastnega ustvarjanja.


[1] To sem si sicer izmislil, pa vendar Sabathan slovi (tudi) po tem, da je nastopal v uradno prvem blackmetalskem porniču: Phallusifer – The Immoral Code.