Nizozemski velikani simfoničnega metala Epica se z novim albumom Aspiral, ki je nasledil predhodnika z naslovom Omega, konceptualno vračajo v stare vode »A New Age Dawns«. Gre za danes že 20-letno potovanje, ki se je pričelo na Consign to Oblivion s subtilno kritiko religije kot orodja nadzora, se nadaljevalo skozi opuščanje ega in predajo »enemu« ter postopoma pripeljalo do spoznanja, da je izpolnitev treba iskati znotraj, ne zunaj sebe. Skratka, kar konkreten miselni obrat. V tem dolgem obdobju so Epica prečili vrsto filozofskih konceptov različnih tradicij, pri čemer ni nujno, da je to potovanje sploh že zaključeno.

A pustimo transcendenco ob strani in se vrnimo k bistvu. Album Aspiral sestavlja enajst kompozicij. V primerjavi s predhodniki je kompleksnost nekoliko opuščena v prid bolj zapomnljivim, spevnim melodijam, hkrati pa Markov growl ostaja pomemben del vokalne dinamike na več skladbah. Brez skrbi – med bolj prepoznavnimi simfoničnimi metal zasedbami Epica še vedno sodijo med tiste, ki ohranjajo težo: globoki, masivni kitarski riffi in v hitrejših delih tudi obilica blast beatov ostajajo trden temelj njihovega zvoka.

Album se odpre z energično, skoraj brezhibno (če odštejemo manjkajočo solažo – auč!) skladbo Cross the Divide, ki poslušalca brez odlašanja potegne v jedro dogajanja. Prek mirnejše Arcane nato preide v Darkness Dies in Light (A New Age Dawns, Part VII), prvi del trojice, ki skupaj z Metanoio ter The Grand Saga of Existence nadaljuje dolgoživo sago »A New Age Dawns«. Ta trojica predstavlja hrbtenico albuma: tukaj Epica najbolj samozavestno stopijo v svoj prostor. Orientalski barvni dodatki in progresivne preizkuse iz prejšnjih albumov nadomestijo simfonične, bolj razkošne orkestracije, svoj prostor pa zavzame tudi težja, direktnejša zvočna slika z občutno več growla. Ob tem ostajajo preverjeni elementi: vokal Simone Simons, ki lebdi nad kompozicijami, masivni riffi, ki držijo strukturo skupaj, in tisti prepoznavni občutek veličine, ki loči Epico od večine žanrskih sopotnikov. Z izjemo skladbe Darkness Dies in Light se prvi del albuma razvija nekoliko bolj zadržano, skozi preprostejše strukture in z manj izrazitimi presenečenji. A od Metanoie dalje se dinamika občutno premakne: skladbe dobijo več zagona, več kontrastov, več nenadnih zasukov v tempu in razpoloženju.

Med bolj nalezljivimi trenutki izstopa Eye of the Storm, ki združuje dostopnost melodičnega refrena z ostrino enega močnejših growlov na albumu in hkrati drznejši, virtuozni kitarski solo, ki razbije sicer precej nadzorovano strukturo komada. V splošnem so skladbe na tem albumu bistveno preglednejše in bolj tekoče kot na nekaterih novejših predhodnikih, kjer so se Epica izraziteje spogledovali s progresivnimi pristopi. Ti so tukaj večinoma umaknjeni, z izjemo posameznih poudarkov v breakdownih, vendar je tokrat bolj v ospredju čista riffovska in bobnarska agresija. Album se zaključi z naslovno skladbo Aspiral, ki zgradi atmosfero, nato pa jo skoraj brutalno odreže – brez opozorila, brez razrešitve. Morda to naznanja nadaljevanje sage …

Album Aspiral, ki je že kar deveti opus nizozemskih simfoničnih metalcev, potrjuje, da gre za izjemno zrelo zasedbo z jasnim občutkom in konsistenco smeri, tako glasbene kot tematske. Čeprav album ne prinaša izrazitih prelomnih zasukov, band črpa iz tako bogatega nabora idej, da kljub temu uspe ohraniti raznolikost – noben komad ne zveni kot ponovitev drugega. Gre za še eno vrhunsko izdajo, ki svojo moč gradi v muzikalnosti, premišljeni kompoziciji in prepoznavni zvočni identiteti. Epica morda tokrat ne išče novih poti, a jih tudi ne potrebuje – dovolj je, da samozavestno stopa po tistih, ki jih je izoblikovala skozi leta.