Začetki kranjskega melodičnega industrial/death metal projekta Factoria segajo precej daleč nazaj, v leto 2004. Nastal je kot produkt Danijela Zorka in je dolga leta obstajal zgolj kot enojec (tako rekoč), ki je sicer ustvarjal, a uradnih izdaj vse do leta 2022 ni bilo. Takrat je v digitalni obliki izšel EP All Synthetic, a naj vas to ne zmede, govora ne bo o tem EP-ju, ampak bom pod drobnogled vzel dolgometražni plošček, ki pač nosi isto ime. Sicer je tudi ta album v digitalni obliki izšel že novembra leta 2023, a je kot fizični medij luč sveta ugledal šele oktobra 2024, birokracija je pač pri nas … Vemo, kaj. Kaj nam torej sedaj že polnopravna skupina Factoria ponuja z debitantskim albumom?

Preden preidem do glasbene plati, moram omeniti to unikatno naslovnico, ki ne samo pade v oči, ampak jih naravnost prebode. Naslovnice in nasploh grafične podobe so vsekakor zelo pomemben del albumov, saj jim tako skladno z glasbo dajo neko celostno podobo in podkrepijo glasbeno tematiko, se strinjamo? Ta naslovnica pa je, odkrito, nekoliko smešna in površna ter deluje, kot da bi bila izdelana v slabi uri in brez pravega koncepta. Na njej je nekakšna kibernetska-Sci-Fi-zombi-lobanja, ki je gledano iz grafičnega stališča narejena precej površno (teksture so nekje ostre, nekje preveč zamegljene, manko senčenja ipd.) in izpade približno, kot so bile narejene animacije v zgodnjih 90-ih, še pomnite, tovar’ši? Stilsko je podobna pošasti iz filmske adaptacije Kingove kratke zgodbe The Langoliers iz leta 1995. Da album očem ni najbolj prijazen, smo sedaj že ugotovili, kaj pa ušesom?

Glasbeno pa je zadeva nekoliko drugačna. Skupina preigrava precej melodičen industrial metal. Sama se sicer klasificira kot industrial melodic death metal, a nekih pravih deathmetalskih prvin v smislu tehnično zahtevnejših in catchy kitarskih riffov, hitrih solaž, blast beatov in bogatih bobnarskih vložkov tukaj ravno ne prepoznam. Morda je tukaj vokal, ki je pretežno kar dobro izpeljan growl, edina stvar, ki bi se death metalu utegnila približati. To nikakor ne pomeni, da zadeva ni OK, zadeva na takšen način funkcionira in gre v uho. Velik poudarek je na sintetični klaviaturski melodiki, ki je s kitarskimi riffi v imenitni harmoniji, in ravno ti dve instrumentalni sekciji sta med seboj precej dobro uravnoteženi.

Najbolje se ta harmonija sliši v skladbah Nuclear Error, ta ima resnično precej nalezljiv refren, ki ne gre kar tako iz ušes, zaključni Shut Down in Oppressed. Pri slednji skladbi in pri otvoritveni Free Will mi v kontekst lepo sovpada ženski back vokal, ki nekako zapolni tisto praznino, ki je za moj okus skozi celoten album morda preveč prisotna in bi v prihodnje ravno teh ženskih vložkov morda rad slišal več. Nekoliko manj všečni pa so moški čisti vokali, ki delujejo preveč monotono in so podobni kakšni cerkveni litaniji, ki jih recitira duhovnik, kar samo po sebi ni slabo, ampak stilsko mi v ta kontekst ne sede najbolje, saj imamo na eni strani dokaj dinamično ter pestro melodiko, na drugi pa to melanholično monotonost in se mi stilsko ti dve prvini tepeta. Čisti vokal pa mi je recimo všeč pri skladbi Royal Time, tukaj pa sede v piko in doseže neki smisel.

Album dolžine skoraj 55 minut je zgrajen iz dvanajstih medsebojno neodvisnih skladb, ki so žanru kar zveste, se pravi ni nekih pretiranih odstopanj od zadanih normativov, kar posledično splete neko rdečo nit. Ima tako svetle kot tudi manj svetle točke. Pod svetle bi uvrstil melodiko, ki je na trenutke res nalezljiva in spevna, ter zgoraj omenjeno simbiozo kitarske in elektro sekcije. Kot manj svetle oziroma morda celo moteče točke pa bi izpostavil ritmično sekcijo. Bobni so narejeni zelo simplistično, če bi potegnil krivuljo, bi bila pretežno ravna. Na albumu ne slišimo kakšnih tehnično zahtevnejših prvin, prehodov in polnil. Poleg tega se bobni ves čas nekako skrivajo v ozadju kot prestrašena srna, ki dobro ve, da zna hitro teči, a si ne upa prečkati ceste. Celostno na albumu manjka karizme, manjkata moč in udarnost, namesto tega je album narejen precej mlačno. Definitivno je poslušljiv, a mislim, da mu vseeno še manjka prava pika na »i«, da bi zares dosegel tisti pravi efekt.