V drugem delu trilogije Scherben se bo zgodba iz Spodnje Saške preselila v južnejše predele Nemčije, in sicer na Bavarsko. Kraj zločina bo tokrat manjše mestece Mühldorf am Inn, domovanje black metal veljakov Groza, ki poleg stanovskih kolegov Servant in Ellende oblikujejo celoto z imenom Scherben Tour 2024. Nemci so se tako kot Servant na turnejo podali z novim izdelkom, naslovljenim Nadir, ki s svojo črepinjo počasi, a vztrajno sestavlja skupek za izjemen nedeljski večer v Orto Baru.

Scherben II: Popotovanje v najgloblje brezno Groze

… Hang, hang them high!
The figureheads of Horror
Eternal hails
To the Architects of Sorrow …

Tri leta po izidu več kot dobro sprejetega drugega albuma The Redemptive End so Nemci z zelo nenemškim imenom Groza svetu razkrili nov izdelek Nadir. Na prvi pogled album nadaljuje standardizirano pot prejšnjih dveh izdaj – drži se koncepta, kjer po krajšem uvodu sledi pet daljših skladb, ki se v strukturi in zasnovni ideji naslanjajo na predhodnika in ob površnem poslušanju vlečejo več kot očitne vzporednice s poljskim monstrumom sodobnejše veje black metala Mgła. Na zahodu torej nič novega? A na tej točki se stvari vsaj do neke mere postavijo na glavo.

Tretji celovečerec otvori klasični instrumentalni uvod Soul : Inert, ki s počasnostjo in otožnostjo odpre novo poglavje iz hiše Groza. Najkrajši komad albuma hitro nakaže, da bosta rdečo nit albuma tudi tokrat vsaj do neke mere krojili otožnost in žalost. Čeravno že naslednji komad Asbest temu kljubovalno nasprotuje in z jezo požene koleščke plošče ter se potopi še globlje v brezno, se otožnost v ozadju prikrito plazi in zasleduje vsako strukturno podrobnost komadov in se z vmesnimi mirnejšimi pasažami znova pokaže v vsej veličini.



Po podobnem vzorcu pot gradi naslednja skladba Dysthymian Dreams, ki je v primerjavi z Asbest zaradi tremolovskega rogoviljenja kitar celo še bolj nalezljiva in vsekakor poslušalca hitro zaobjame. A kaj, ko komad po nekaj poslušanjih izgubi na moči in ravno tako kot vmesni mirni del, ki da dejansko občutek, da se je komad že zaključil, poslušalca uspava in mu do konca kljub zelo agresivnemu zaključku težko nudi pravo oporo.

Seveda to ne pomeni, da je Nadir že kaj hitro izgubil vse možnosti za dvig iz globin, saj je v prvi vrsti emotivno dovršen in uživa v tem, da se brezkompromisno poigrava s čustvi poslušalca. K temu pripomore vrhunec ploščka, ki se tokrat zgodi že po dobri polovici časa poslušanja. Equal. Silent. Cold. z nelagodnim kitarskim leadom, ki se plazi skozi celoten komad, sicer ne odstopa preveč od začrtane osnove albuma, a je ravno prav predrzen, da mu vlije dovolj samosvoje identitete. K temu dodamo še neposredne kitarske pasaže in brezkompromisni izbruh jeze in kaj hitro se lahko začnemo spogledovati z epskostjo v pravi maniri Groza.

Tej strukturi sledi tudi naslednja skladba Deluge, ki se prav tako podaja z odlično kitarsko melodijo, ki pa v nasprotju s prejšnjim komadom ne išče nelagodja, temveč se v celoti prepusti otožnosti in melanholičnemu dojemanju albuma. Agresija, ki je vseskozi prisotna, tej čustveni podobi doda ravno pravšnjo težo, a je le podlaga prej omenjenim čustvom. Deluge se v tej podobi izredno približa komadu Homewards s predhodnika The Redemptive End in z repetitivnimi deli ustvari svojo mešanico Poljakov Mgła in ameriških stanovskih kolegov Uada.



Deluge bi glede na vse razsežnosti lahko brez težav tudi zaključil album, a so Groza albumu Nadir dodali še zadnjo stvaritev Daffodils, pri kateri sta sodelovala J. J. in M. S. (Karg in Harakiri for the Sky) in pokazala svoje vrline, ki bodo vsem ljubiteljem obeh zasedb zelo hitro slišne. In če se je celoten album vseskozi utapljal v breznu žalosti in otožnosti, je to z zadnjimi izdihljaji preprečil ravno Daffodils, ki se na koncu izvije z majhnim drobcem upanja, ki ne izzveni v prazno, ampak čaka na mogočno nadaljevanje.

Zgodba, ki so jo Groza glasbeno ustvarili z albumom Nadir, se vseskozi spogleduje z najbolj temačnimi mislimi in čustvi, ki dobesedno žarijo iz vsakega zgoraj omenjenega komada. Vzrokov oziroma vzgibov za takšen način izražanja je vse preveč, a v tokratnem primeru so legitimni in pristni, saj je album posvečen bivšemu basistu Miku, ki je preminil lansko leto. Teža takšne izgube je občutna in ustvari ob vedenju tega dejstva drugačen pogled na ta izdelek. Seveda Nadir ne prinaša nič novega, se močno naslanja na izdelke drugih veljakov tega žanra, a v sebi nosi pristna čustva, ki naredijo album edinstven.

… When all is said and done
And nowhere left to hide
As the Sun falls from the Sky
And from the Firmament
Breaks pure Enlightenment
Rejoice! For it has brought us all
The endless Night …