Izraz hauntologija s filozofskega vidika predstavlja niz idej, ki se nanašajo na vrnitev ali vztrajanje pri elementih iz družbene ali kulturne preteklosti, ki pa svojo prezenco kažejo kot podobo duha oziroma se kažejo kot senca nečesa. V svetu glasbe pa obstaja tudi žanr oziroma stilska podoba, ki se je razvila v začetku tega tisočletja v Angliji, in sicer v krogih elektronske glasbe. Cilj tega žanra je v sodobno glasbo vpeljati elemente iz preteklosti, najpogosteje v obliki izsekov iz filmov in drugih vizualnih virov, ki so nastali v času med 1940 in 1970. Seveda je izbor neskončen, učinek pa naj bi ponazarjal pretekla dejanja, ki človeka preganjajo še v sedanjosti.

In kakšno vezo ima to glasbeno gibanje ali filozofski koncept z metalom? Če bi se pred kakšnim letom spopadal s tem vprašanjem, bi moje razmišljanje najprej zajadralo v industrial vode ali pa v kakšno novo vejo metala z velikim vplivom elektronike. Toda tokrat se bo moje razglabljanje usmerilo v popolnoma drugo smer.

Hauntologist je projekt, ki sta ga ustanovila The Fall in Darkside, sicer oba člana mogočnih Mgła, ki sta v svoj ustvarjalni portfolijo black metalu dodala glasbene primesi, s katerimi oblikujeta protislovja in podirata navidezne zidove glasbene omejenosti. Gre preprosto za preplet žanrskih nesmislov, ki se skozi čas in prostor ter kot neomajna celota združijo v prvenec z naslovom Hollow.

Če se album po krajšem melanholičnem uvodu prevesi v značilni black metal v maniri Mgła in se komad Ozymandian giblje v vsem dobro poznanih black metal sferah ter ne odkriva tople vode, temveč težo išče v globini prepletov otožne kitarske melodije, ki jo preglasi hrumeča podlaga ritem kitare, podkrepljena s poznano bobnarsko ekstravaganco, se v ozadju že začutita melanholičnost ter teža depresivnosti, nesmisla in pogube, ki je v pravem nasprotju z agresijo in temačnostjo klasičnega black metala. Zgodba se na enak način nadaljuje s komadom Golem, ki pa z nekoliko počasnejšimi ritmi in preprostejšimi melodijami ustvari še večje nelagodje. Seveda se protagonista v tej zgodbi prav tako zatekata k preverjeni recepturi sodobnejšega black metala ter ustvarita utesnjujočo atmosfero, ki jo kljub intermezzu v podobi skladbe Waves of Concrete ohranjata in skozi celotno ploščo vodita kot rdečo nit.

Čeprav se pri Deathdreamer še vedno kaže mogočnost blackmetalske prvine ploščka, ki kljubuje njegovi depresivni noti, in je občutek srečnega konca kljub disonančnim kitarskim zvokom tik pred vrati, se zgodba pri naslovnem komadu Hollow tako glasbeno kot tudi emotivno prevesi na stran, ki ne prinaša ničesar dobrega. Zanimivo, kako lahko dva popolnoma različna pola ustvarita ravno divergentno podobo, kjer v primeru Hauntologist surovost black metala išče izhod v boljši dan, po drugi strani pa decentni in umirjeni zvoki v sebi nosijo pogubo.

…and as the wild drum of the pulse hits its last notes,
you are closer to the truth
It is not the world that is dying, it is you…

Po težji skladbi Autotomy, ki prednjači z nasičenimi riffi agresivnejših predhodnikov, se album Hollow dokončno iztrga iz zvokovnega black metal primeža in se z zaključnima skladbama v popolnosti oddalji od začetka albuma, vendar v sebi vseeno nosi idejo, ki je bila začrtana na samem začetku. Občutek brezupa se z vsakim odigranim tonom le še povečuje in doseže vrhunec z zadnjo skladbo Car Kruków. Ta je najboljši pokazatelj, kako s prijetno melodijo in blagim ženskim glasom, ki pripoveduje zgodbo z nesrečnim koncem, ustvariti občutek nelagodja, ki te do zadnjega izdihljaja ploščka ne izpusti več iz krempljev in ob vsakem ponovnem srečanju z albumom Hollow znova privre na površje.

Sodobni black metal v mojih očeh ne išče več vzgibov samo v agresiji, brutalnosti in temačnosti ter okultnem, temveč se je uklonil dejstvu, da je v današnjem času človeštvo postavljeno v neizhoden položaj in je konec neizbežen, tukaj se poraja le še vprašanje časa. In v tem sodobni bandi črpajo inspiracijo ter se usmerjajo v iskanje protislovij v vse bolj temačnem svetu. Hauntologist je kot projekt, povezan z Mgła, pri prvencu Hollow ustvaril odmik od smernic, nakazanih pri velikem bratu, in tako prikaže lastno mogočno celoto. Hauntologist je svetlobna leta oddaljen od gibanja iz Anglije, omenjenega v samem uvodu teksta, se pa dobro poistoveti s filozofskim pogledom, kjer človeka kot indiviuuma preganjajo duhovi. S tem v sebi ustvarja občutek nelagodja kot nekakšna dekonstrukcionistična paradigma, ki je značilna za postmoderno, in v glasbenem smislu Hauntologist ustari ravno to.