Štiri leta so minila, odkar so nas legendarni Immolation počastili s ploščo Acts of God, drugi aprilski petek v letu Gospodovem 2026 pa je deathmetalski veliki petek, saj je luč dneva ugledala plošča Descent.

Skoraj štiri desetletja Immolation vodita Ross Dolan na basu in vokalu ter Robert Vigna na kitari, z njima polovico tega časa preživlja bobnar Steve Shalaty, že nekaj let pa je v bandu tudi kitarist Alex Bouks, prav tako veteran vzhodnoobalne death metal scene, ki je v Immolation prišel po tem, ko je pomenljivo zaznamoval diskografijo kultnih Incantation ter Goreaphobia. Možje so nam spet postregli z albumom, ki zveni, kot Immolation morajo zveneti.

Kako pa morajo zveneti Immolation?

Vajeni smo, da gre pri albumu zasedbe Immolation za skupek pesmi, ki jih označuje mešanica tehničnega death metala in težke, mračne atmosfere. Pravijo, da je stara navada železna srajca, a to je srajca, ki jo metalci in metalke z veseljem oblečemo. Pa ne samo zato, ker je metal, temveč zato, ker pri določenih bandih ne maramo pretiranih sprememb. To na srečo ne pomeni, da nismo odprti za kakšne odklone, a pretiranih odklonov si vseeno ne želimo.

Vem, da sem drzen, ko se skrivam za množino poslušalcev in poslušalk. A na srečo se mi tu ni treba dodatno zapletati, saj Immolation ponujajo točno to, kar se od njih pričakuje oziroma kar jim je očitno v krvi. Deset pesmi v 41 minutah je v bistvu dobrodošla sprememba po predolgem albumu Acts of God, vsaka pesem pa je ravno prav dolga (ali pa kratka), da gre celoten album res lepo v ušesa. Pesmi so si med seboj precej podobne, a to ni moteče, na srečo pa imamo tudi odstopanja, kot sta God's Last Breath ter Host (ta pesem sploh, saj v njej prvič v zgodovini Immolation slišimo nekaj podobnega kričečemu vokalu, ki ga kot gost izvaja legenda scene Dan Lilker (ex-Brutal Truth, Nuclear Assault, Anthrax, S. O. D. itd.)).

Zvočno in glasbeno spominja na albume, ki so jih Immolation začeli snemati po letu 2010. Norih odklonov v smislu prvih petih albumov tukaj ne slišimo več – možje imajo radi ustaljeno formulo, v kateri se počutijo doma, mi pa smo dobre volje ob razgibanih blastih in tehničnem groovu, vokal Rossa Dolana ostaja enako zlovešč kot na prvencu Dawn of Possession, kitarski diabolični virtuoz Vigna pa še vedno zna napisati močne riffe, pri čemer ne manjka niti odbitih solaž niti njegovega značilnega kitarskega piskanja.

Ob poslušanju plošče pa naletimo še na eno novost – pesem Banished igrajo z godali in klavirjem, česar od Immolation do zdaj nismo še nikoli slišali. Potem pa se priključi kitara in ugotovimo, da imamo pred seboj intro, ki zveni kot otrok kakšnih Cradle Of Filth in zgodnjih Morbid Angel. Zelo dobro!

Ob končani zadnji pesmi, ki je hkrati naslovna, torej Descent, sploh pa ob njenem koncu, ki malce spominja na konce albumov Unholy Cult, Close to a World Below, Failures for Gods ter Here in After, pridem do preprostega zaključka – Immolation ne razočarajo in kljub slabim štirim križem metaliziranja ne kažejo znakov staranja ali obupavanja nad ustvarjanjem.

Da pa v živo zvenijo prav tako dobro kot na aktualni plošči (in vseh preteklih), se boste lahko prepričali 24. julija letos v Tolminu, ko se bodo na Tolminatorju razodeli v vsej svoji slavi.