Končno je prispel plošček po pošti. Sem že pozabil, kako prijeten občutek je v svetu YouTube-a in torrentov odviti embalažo in odpreti originalni album. Tudi če ne bi bil predhodno seznanjen, da bom v roke dobil thrash izdelek, bi mi bilo takoj ob pogledu na naslovnico jasno - zombiji in nuklearna apokalipsa s strupeno atomsko gobo. Municipal Waste bi bili ponosni.
Int(r)oxication se začne mirno, z vokalom, ki spominja na Kreator. Nato se začne Kačji ugriz, ki je šolski primer thrasha. Saj veste - počasen intro z bobni, ki nakazuje, da sledi »tisti del, po katerem se začne mosh pit s tupa-tupa bobni«. A ta del začuda ne pride takoj. Mogoče so fantje želeli utišati kritike v stilu »thrash je dolgočasen, ker se vse ponavlja in sliši isto«; zato je prisotnih nekaj naglih sprememb riffov in ritmov, ki, moram priznati, delujejo posrečeno. Dobra stvar je ta, da pesmi v glavnem niso zgrajene po vzorcu intro-verz-refren-verz-refren-outro; tako mi vsaj ni bilo dolgčas pri službenem poslušanju Kačjega ugriza. Hitrost igranja je bila, kot se za žanr spodobi, na pričakovani visoki stopnji. Izpostavil bi dobro produkcijo, vse pohvale P.L.C. Studiu! Solaže se slišijo čiste in razločne, najbolj sem se namreč bal, da bom moral poslušati brezpredmetne »Slayer tip« solaže, ki so v glavnem hitro in nerazločno shreddanje. Moj strah je bil v večini primerov odveč. Prav tako sem vesel za malo bolj agresiven zahodnonemški vokal, nisem namreč pristaš stila petja, ki ga izvaja Paul Baloff.
Pričakujte torej (modernejši) thrash. Zmes ameriškega in nemškega. Prisotna je še ena komponenta žanra - to je odnos. Thrash or die! Če vam ni všeč - umri! Tako nekako no ... To sporočajo jasno vsem glamerjem v Glam; thrash ni za poženščene moške in šminkerje! Njihovi nazori se kažejo tudi v Unholy Vatican - si predstvljate (thrash) metal album brez antireligiozne vsebine? Tudi sam sem bil deležen thrashevskega odnosa, saj me je band prosil (?), naj malo skurcam njihov prvenec. Torej ga bom: težko se glasba sliši izvirno, če se moraš držati določenih pravil. A brez teh pravil potem to ne bi bil več thrash, kajne? Pa mogoče bi lahko bilo več dvojnega pedala ...
Eric Sardinas bi o tem albumu rekel, da fantje spoštujejo tradicijo. Raperji pa bi o Lintver rekli, da je Kačji ugriz v stilu »Keepin' it real«, kljub temu da Lintver o rapu nimajo nič boljšega mnenja kot o glamu.