Moje vedenje o skupini je enako ničli. Metalski arhivi so mi omogočili vsaj to, da povem, da skupina prihaja iz Švedske, da deluje (šele) štiri leta in da predstavlja tu recenzirana plošča njihov prvenec. Zaradi naslovov pesmi me je malo peklil strah, da bo šlo za (vsaj) implicitno koketiranje z NS BM, ampak verjemite mi, da o čem takem sploh ne bi pisal.

V Fields of Elysium me kitarske melodije začno takoj spominjati na glasbeno delo Mgła, medtem ko so bobni postavljeni v komaj zavedno ozadje. Grim vokal je bolj razumljiv in raba čistega vokala v ozadju daje black metalu več žalostne grenkobe. Grenkoba je tudi glavno čustvo, ki se pretaka skozi celotno glasbo, pri čemer moram pohvaliti igranje lead kitare, ki diskretno kot plamen sveče iz globine krepi pekočino grenkobe. Gre za black metal, ki nam omogoča, da zapremo oči in meditiramo v bolečini. Grenka bolečina predstavlja glavno sporočilo tudi v pesmi Entopia, v kateri glavno nit predstavlja na dolgo in široko ponavljajoča se melodija igranja lead kitare, ki spominja na odmev zvonjenja cerkvenih zvonov. Iz povprečja nezanimivosti jo v zadnji minuti reši pohitritev tempa ter več čustva bruhajoče jeze v vokalu.

Bolj slišno in topo odmevajoče bobnanje da počasnejšim kitarskim melodijam v Of Iron and Blood noto dramatičnosti. In ravno igranje bobnov je v pesmi dirigent dogajanja; v trenutku ko postane intenzivnejše, tudi melodije pridušeno distorziranih kitar dobijo več sile deročega toka. Tako glasba odlično upodobi ambient vsebine, ki jo v obliki vprašanj zastavlja vokal, sploh igranje kitar v resnici nastopa kot druga oblika (glasbenega) petja. Pesem deluje, kot bi poslušal razmišljujoče pesmi Warbringer skozi melodičen black metal, in ustvari vtis, da gre za black/doomovsko epsko pogrebno (za koga?) koračnico.

Posvečena uničenju sveta skozi ogenj z neba je Requiem of Fire. Gre za zelo spevno pesem, ki se začne s korakanju namenjenim igranjem bobnov ter se razbohoti skozi hitro in sunkovito igranje kitar. Vokal je globok, zamolkel, odmevajoč, vendar toliko razumljiv, da (ker pesem močno gradi na ponavljanju refrenskega dela) prevzema vlogo najbolj prepoznavnega elementa v pesmi, ki ji je dodeljena vloga največje prepoznavnosti na plošči. In kot taka je pesem odlično zložena. Priporočam glasno poslušanje.

The Gathering Storm je instrumental, ki gradi na zvokih igranja klaviatur in posnetkih glasov ter topotanja korakov v ozadju. Kot trobente (ali fanfare) zveneče igranje klaviatur naj bi verjetno imelo namen ustvarjati atmosfero napetosti ali napete svečanosti ob bobnanju. Meni sama zase pesem zveni kot povprečen zaključek glasbe ob koncu filma, ko so na ekranu komaj vidno izpisana še neka imena, ki jim nihče več ne posveča pozornosti. Instrumentalu sledeča Chimaera je pesem, ki po ničemer ne izstopa; v mojih ušesih je zgolj (že pozabljena) številka na seznamu pesmi, brez posebne vsebinske vrednosti.

V kategorijo povprečnosti uvrščam tudi Stare Into the Void. Je zgolj počasnejša blackmetalska pesem, v kateri je močno zaznavno glasbeno izročilo Mgłe in kitarske melodije glasbeno upodabljajo tesnobo oziroma ozaveščanje praznine, kakršno ukazuje hrapavo petje. Podobno velja za pesem Furia – njeno vodilo je ponavljajoče se melodično igranje kitar ob hkratnem nabijanju bobnov ter sprememba tempa, ko se priključi petje. Njeno edino specifiko predstavlja to, da je ena od refrenskih kitic zapeta v latinščini. Nekoliko počasnejše in spet zvonjenje zvonov upodabljajoče igranje lead kitare naj bi ji dalo dodano vrednost, vendar je v mojih ušesih vse skupaj veliko premalo, da bi kaj veljalo. Ironično, veliko manj prazno v primerjavi s predhodnicami izpade zaključni instrumental The Silence Thereafter, ki tišino res upodobi s tem, da počasnemu igranju klaviatur doda odločilno vlogo in pridoda koncu vršanja kitarskih melodij res podobo konca.

Kot zaključek: slabo je, ko se začne določen glasbeni pristop/koncept toliko ponavljati, da poslušalec izgubi (ironično, mar ne?) rdečo nit glasbe. Seveda razumem idejo konceptualne in meditativno vojnoambientalne plošče, vendar tudi pri tem poslušalec potrebuje kaj več kot to, da se vse različno slišano zdi enako zveneče.