Oh, ta preljuba doba digitalizacije. Včasih je bilo treba izdati ali vsaj skopirati glasbo na kaseto, kasneje na CD, da smo lahko poslušali, kar so si (naši najljubši) glasbeniki izmislili, danes pa se vedno več bandov poslužuje spleta in zelo priljubljenega Bandcampa za objavljanje glasbe. Če poslušalec noče v omejenem obsegu poslušati glasbo na spletu oziroma bandovem Bandcamp profilu, si lahko glasbo prenese na svoj računalnik, nemalokrat pa po načelu »Name your price« nakupa za to sploh ni treba plačati. In ko je glasba enkrat na domačem računalniku, je potem »tvoja«. Sledi še dodaten prenos na mobilne mp3 predvajalnike, na katerih je že tudi »tona in pol« glasbe, zaradi česar se nemalokrat »osebnost, bit, esenca« glasbe zaradi razosebljanja nekoliko izgubi. Človek več ne ve, kaj posluša, ker je vsega preveč, besedil že dolgo nihče več ne bere, imena komadov so postala odvečen balast, ki služi samo še glasbenikom v pomoč, da vedo, kaj igrati v živo.

Je tako? Se strinjate? Osebno menim in upam, da vseeno še ni tako zelo hudo, da pa lahko svoj tokratni uvod osmislim, pa moram nadaljevati s krajšo anekdoto. Podobno zgoraj opisanemu je romal prvi album postojnskega dvojca Nefarious Vermin z naslovom Elongated Misery na moj mp3 predvajalnik. Pred prvim poslušanjem sem o bandu vedel le to, kar piše na njegovem Bandcamp profilu, in sicer da gre za d-beat death metal band, ki se hkrati spogleduje z black metalom in crust pankom. Preden sem se torej odpravil na svoj Hrib, sem si nastavil Elongated Misery na »repeat« in »hop na gas«. Na poti navzgor in nato še navzdol se je album zavrtel večkrat, a ker zaradi že »opisanega neosebnega odnosa do glasbe« nisem imel pojma, koliko komadov vsebuje Elongated Misery in kako dolgi so, tudi nisem vedel, kolikokrat se bo/je ta ponovil. Med tem poslušanjem sem kot negativno plat albuma opazil, da so si komadi zelo podobni, da se ene in iste fore nenehno ponavljajo in da je album zatorej dejansko dokaj dolgočasen. Ker, kdo pa hoče poslušati ves čas eno in isto? Nedolgo po mojem prvem stiku s Postojnčanoma je sledil še preskus na domačem predvajalniku, ki pa je takoj razčistil tisto najbolj motečo stvar, in sicer ponavljanje. Seveda sem pravilno imel občutek, da se stvari ves čas ponavljajo, ko pa je album dolg vsega komaj nekaj več kot 17 minut, zaradi česar sem ga tistikrat slišal zagotovo 4- ali 5-krat. In da bom povsem jasen: album ni dolgočasno enoličen, je samo prekleto kratek.

Na Elongated Misery je 7 komadov, od tega 6 avtorskih in 1 priredba, in sicer švedskih hardcore pankerjev Anti Cimex za komad Cries Of Pain. Ta pankovski vpliv v nekaterih komadih predstavlja nekakšno protiutež drugim komadom, ki so bolj black/doom obarvani. V tej zvezi bi želel izpostaviti svoj najljubši komad, ki se nahaja točno na sredini albuma. Gre za komad Cosmic Imprisonment, ki meni všečno menjava težke in tankovsko počasne kitarske melodije z bolj dinamičnim death/black metalom, ki ga recimo poznamo iz hiše Archgoat. Ves čas globok in nerazločen vokal poudarja brezkompromisnost albuma, medtem ko pankish d-beat ritmi izpostavljajo njegovo igrivost in neposrednost, s čimer je žrtvovana globina, čeprav pa ne tudi raznolikost, saj boste lahko poznavalci na Elongated Misery slišali tudi kakšen riff iz hiše Darkthrone na eni in Obituary na drugi strani. Kračina v primeru Elongated Misery torej ni sopomenka za pomanjkanje idej, zato se dejansko splača zavrteti album večkrat zapored.