Philip H. Anselmo (Pantera, Down itd.) + black metal = Scour. Zmagovita kombinacija? Saj ne more iti nič narobe? Hja, seveda lahko, kot pri vsaki stvari. A preden zaidem v debato o tem, kako so okusi različni, naj še razložim, da je Anselmo resda največja »zvezda« zasedbe, a še zdaleč ni edina. Poleg njega sta band ustanovila še John Jarvis (bas in back vokal) in Derek Engemann (kitara in back vokal), medtem ko sta se Adam Jarvis (bobni) in Mark Kloeppel (kitara in back vokal) pridružila zasedbi, ko sta to leta 2017 zapustila ustanovna člana Jesse Schobel in Chase Fraser. John, Derek, Adam in Mark pa sicer delujejo ali so delovali (poleg Pantere) med drugim v Cattle Decapitation, God Enslavement, Human Corpse Abuse, Misery Index, Pig Destroyer, Nailbomb in Unmerciful, da izpostavim samo tista najbolj zveneča imena.

Zdaj, ko vemo, s kom imamo opravka, pa se lotimo glasbe. Zvezdniška zasedba še nikoli ni bila sama po sebi zagotovilo za dobro glasbo ali kakovost. Je pa garant za prepoznavnost in povišan interes, zaradi česar zdaj berete te vrstice. Preden sem se lotil pisanja tokratne recenzije, sem se spraševal, zakaj nikoli nisem recenziral kakšnega EP-ja od Scour. Band je namreč pred aktualnim celovečernim prvencem izdal kar tri EP-je: Grey, Red in Black. No, ko sem začel poslušati Gold, mi je nekako postalo jasno. Scour proizvajajo kakovostni ekstremni metal, ki pa se v poplavi podobnih bandov dokaj hitro izgubi.

Tako, na podlagi sklepne izjave predhodnega odstavka si zdaj podrobneje oglejmo, kaj Gold ponuja. Od omenjenih EP-jev poznam samo Black, katerega zvok je v primerjavi z aktualno izdajo bolj umazan, zapacan, garažni. S tega vidika je band torej šel korak dalje, stvari je spoliral do konca, kolikor je pač možno za žanr, v katerem se giblje. Tako na hitro bi še rekel, da je Black tudi za odtenek bolj grinderski, medtem ko je Gold čistokrvni blackmetalski izdelek. In zdaj si black metalci že manejo roke. Če imate radi black metal iz hiše Dark Funeral, potem upravičeno. Gold je hiter in brezkompromisen. Ko človek ob poslušanju pomisli, da pride v nekem trenutku na vrsto prehod, za katerim se bodo stvari za malenkost umirile in ponudile trenutek ali dva za oddih, band udari še hitreje in močneje. V tovrstnih blackmetalskih vodah pač ni dosti manevrskega prostora za eksperimentiranje ali uvajanje novosti, zato Gold teh tudi ne ponuja. Nudi pa dovolj melodično riffanje, ki zna zabavati vsaj kratkoročno, določeni komadi, kot sta Infusorium in naslovni, pa celo dolgoročno, medtem ko se band očitno zaveda lastne ozke usmerjenosti in poslušalcu s tremi instrumentalnimi intermezzi pomaga pri lažjem dojemanju totalnega kaosa in z atmosferiko stopnjuje napeto pričakovanje novega komada.

Če torej spadate med mlajše ljubitelje črne kovine, boste z Gold dejansko našli črni biser, ki se mu splača posvetiti pozornost, če pa imate v black metalu že dvajset ali več let kilometrine, pa zna Gold na dolgi rok ponujati nekoliko premalo.