Naj me vrag za to izjavo, ampak ne morem mimo tega, da imajo Norvežani pač najboljšo žilico za ustvarjanje black metala. Norveška je zibelka te zvrsti in tako pač je, tako kot tudi najboljši suši naredijo Japonci, dejstvo. Enako kot pri hrani je v glasbi, različni narodi ustvarjajo svoje variacije nečesa, ki so lahko zelo okusne, dišijo po več, ampak original je samo en. Da se ne motim, so v vseh točkah potrdili norveški posebneži Svartelder z najnovejšim izdelkom Trenches.

Skupina je začela ustvarjati že leta 2005, vendar je po petih letih brez prave studijske izdaje tudi prenehala delovati. Leta 2015 pa je idejni vodja Doedsadmiral skupino znova obudil in reformiral, takrat je začela resno ustvarjati in vrstile so se studijske izdaje. Svartelder ustvarjajo zares svojevrsten apokaliptičen ter depresiven black metal, ki svet okoli poslušalca v trenutku odene s sivino in pogrebnim hladom. V nos začne pronicati vonj gnijočega mesa in skozi okno paranoično opazuješ jastrebe, ki se jim ob pogledu nate cedijo sline. Skupini prvovrstno uspe skozi glasbo povzdigniti sliko pogube, estetiko grdega. Glasba dobesedno riše sivo postkataklizmično bedo človeške eksistence.

Album Trenches je tretja celovečerna stvaritev skupine in v njihovi diskografiji predstavlja precej unikaten izdelek. Čeprav je album zgrajen iz bolj kot ne sedmih (k temu se vrnem kasneje) neodvisnih skladb, deluje Trenches zelo povezano, kot eno boleče potovanje v najtemnejši kotiček pekla, kamor ne seže niti peklenski ogenj in je ozračje turobno in hladno.

Glasbeno se ta unikatnost ali drugačnost izraža predvsem z dejstvom, da se na albumu skoraj nič ne ponovi, ni klasičnih refrenov, ni ponavljajočih se kitic, nobena skladba ni grajena po tipičnih klišejskih šablonah, ki so se zakoreninile čez leta in so tako rekoč postale smernice za ustvarjanje glasbe vseh zvrsti. Ne, skupina Svartelder razmišlja in deluje zunaj okvirov, ni ovir in ni tlakovanih cest. Na prvi grižljaj je tako za moj skromen razum prebavljiva le skladba I Give the Stranger a Sign, druge potrebujejo nekoliko več prežvekovanja, so pa zato toliko bolj zanimive in drugačne, da kar kličejo k ponovnemu poslušanju in odkrivanju teh črnih biserov. Album odlično združuje elemente različnih žanrov metala in jih zapakirane v najbolj črno ovojnico predstavlja kot unikaten produkt. Pozorno uho najde precej prvin thrash in death metala, slednje predvsem pri zadnji skladbi In the Trenches. Plošček nikakor ni monoton, ni dolgočasen, ponuja od eksplozivnih in surovih kitarskih riffov z melodičnimi vložki do počasnih, morbidnih in razvlečenih not, ki dajejo tisti pravi doommetalski občutek pogube. Vokalno je precej razgiban, slišimo lahko ta tipični blackmetalski vreščeči stil in krike, ki so dobesedno demonske narave.

Album ne razočara, od prejšnjih dveh izdaj se tako zelo ne razlikuje, da mu ne bi mogli določiti izvora, je pa ravno toliko drugačen, da prinese neko svežino, ki je plod premišljenega petletnega ustvarjanja. Mogoče se nekoliko bolj približa prvencu Pyres, saj so tukaj skladbe znova naslovljene z besedami in ne številkami, kot je bila to praksa predhodnika Pits. Kljub zgornji omembi medsebojno neodvisnih skladb moram omeniti dve, ki delujeta kot en opus, opus mortis. Definitivno imenitno delujeta v harmoniji skladbi As All Ends… in pa …with Death, ki si ju predstavljam kot eno zelo turobno in boleče čakanje na smrt, kot odrešitelja. Skladba …with Death se odvija brez bobnov, kjer ob skoraj pogrebnih kitarskih žalostinkah Doedsadmiral vokalno odlično ponazori neko hudo trpljenje tik pred smrtjo, edine razločno izgovorjene besede pa so »Death is your only escape, die«.