Kot Korošec in (med drugim) stoner enostavno ne morem pogledati v drugo smer, ko preberem, da je na rodni grudi končno nastal stoner band. Kako sem si želel kaj podobnega v mladih letih, ko sem se še zadrževal med dravsko, mislinjsko in mežiško dolino, a ni bilo interesentov za tovrstno zvrst. Še tistih par metalcev, kar nas je bilo (od oka eden do dva na razred v gimnaziji s tridesetimi učenci), smo vlekli voz vsak v svojo (glasbeno) smer. Kakor koli – članov Woygn poimensko ne poznam, a imam močan občutek, da smo se v preteklosti že kje srečali … Če me narečje ne vara, je besedna igra Woygn koroški način povedati »v ogenj«. Znameniti kantavtor Milan Kamnik je že dolgo tega seznanil narod s podobno frazo »Vrži še en pacl gr na ojgn«, kar bi pomenilo »vrži še eno poleno v ogenj«.

Ascendence pošilja štiri komade: Watery Grave, Ascendant Divine, The Glutton in Lord of the Plagueborne. Slabe pol ure glasbe, a ravno dovolj, da se po startupovsko testira, ali je za izdelek zanimanje na trgu. Na tem mestu se bom šel igro: »Če so vam všeč bandi, kot sta 1000mods in Red Fang, vam bo verjetno všeč Woygn.« Nadaljujem s smešno primerjavo, saj v slednjem primeru ne gre za band, ampak za YouTube kompilacijo poimenovano Weedian, kjer je neznan prijatelj stoner glasbe pod istim pseudonimom zbral stonerje sveta pod eno streho in sestavil »albume« z naslovi »Weedian – A Trip To <ime države>«. Na žalost kompilacija »A Trip to Slovenia« še ne obstaja, ampak srčno upam, da Weedian naleti na Ascendence, saj je Ascendence šolski primer, ki bi bil primeren za slovensko komplicacijo. Torej, če so vam všeč Weedian kompilacije s katerega koli konca sveta, ne odlašati z Woygn.

Nekaj hitrih dejstev oziroma občutkov ob poslušanju: EP postopno stopnjuje, recimo temu glasbeno agresijo, ki je najbolj izrazita prav na koncu v Lord of the Plagueborne, kjer se koketira s thrash riffi. Rdeča nit EP-ja je dvoglasno petje, ki daje res tisti po mojem mnenju 1000mods vibe. Po drugi strani The Glutton pokaže bolj instrumentalno plat glasbe, predvsem razgibavanje prstov po kitarskem vratu in soliranje. Kakovost produkcije me je pozitivno presenetila, sploh glede na to, da je band v bistvu zelo talentiran dvojec in je bilo pri ustvarjanju startupa Ascendence verjetno potrebno multitaskanje. Z vizualnega staliča je zanimiva naslovnica, ki dvoumno prikazuje dušo, ki se bodisi dviga bodisi pada v globine Dantejevaga pekla. Moja stava je, da duša na Ascendence, ki pomeni »dvigovati se«, paradoksalno pada »woygn«. Kdo ve, če ni za vsem tem klišejska koroška fraza »grta dovta« (»gor in dol«), ki nam jo tako radi povejo vsi neavtohtoni rojaki, ker se jim zdi fonetika tako zelo smešna? Dodal bom še uradno izjavo banda, ki trdi, da metalsko srce bije po »stonersko s pridihom dooma, psihadelike in sludga«. Ta stavek v bistvu pove vse v eni vrstci, sploh mi ne bi bilo potrebno filozofirati na dolgo in široko.

A ker se kljub vsemu spodobi dostojno zaključiti prispevek in s tem izkazati spoštovanje bandu in trudu, ki ga je vložil v EP, ter s tem naredil svet za kanček lepši, bom zaključil s pozivom Janu in Alexu, da v primeru, da to bereta, razmišljata o koncertu in potrebujeta session glasbenika, ki se vsake toliko nahaja v Slovenj Gradcu, naj kar pogumno pošljeta povpraševanje. Še Adi Smolar ima »Woygnu železja dojst, ker noče sam ostat, in zato kar dvajset lubic on ma naenkrat!« Sicer niti približno ne dvomim, da sta fanta v stanju v dvoje pričarati podobno sonično izkušnjo v živo, kot je slišana na Ascendence.