Skoraj natanko pol leta po prejšnji se je na letošnji prvi pomladni dan odvila že 17. edicija glasbenega dogodka MetalWitch. Enako kot lani je dogodek znova potekal v Klubu Cirkus. Odločitev organizatorjev, da na festival povabijo slovenske skupine, katerih skupna točka je heavy metal, se je izkazala za zadetek v polno. Letos smo lahko uživali ob nastopih skupin Godzilla, Challenger, Metalsteel in Razvaline. Da bo večer poln zabave, dobre glasbe – in da, tudi nostalgije –, je postalo jasno zelo hitro, saj je že pred nastopom prve skupine v dvorani čakalo nekajkrat večje število obiskovalcev kot lani. Ni manjkalo ponovnih snidenj dolgo pogrešanih prijateljev, lepo je bilo videti tudi precej članov nekaterih drugih slovenskih metal skupin, ki so prišli na koncert.

Po lanskoletnih dobronamernih kritikah, ko je bilo mogoče dobiti le pivu podobno pijačo v majhnih zelenih flaškah, smo imeli tokrat pivopivci na izbiro še majhne rdeče pločevinke. Kljub nagovarjanju, da jim lahko po dogodku dokažem, da smo metalci ljubeči ljudje, se brhke dekline za šankom niso dale zmesti in še naprej vsakemu gostu lastnoročno odpirale piksne. Ker zaprta piksna menda hitro lahko postane hladno orožje, sploh v rokah metalcev. No, dovolj bo stereotipov za uvod, lotimo se glasbe in nastopov. (Tomaž)

Godzilla
Ob poslušanju Godzille sem doživel déjà vu: nekje pred 23 leti sem na odru Hound Doga v Šiški (joj, kaj bi dal, da bi ta predobri rock in rokenrol klub še deloval) v okviru metal tematskih dogodkov z imenom Extreme Progressive Night prvič slišal igrati osnovnošolce iz Medvod … Pregovorno zahtevna slovenska metalska publika je njihov nastop pozdravila tako bučno, da so osnovnošolci delovali kar malo (milo rečeno) presenečeno. Tisti dan sem bil priča pisanju slovenske metalske zgodovine. Tokrat so v vlogi takratnih Metalsteel nastopili Godzilla. Najprej zelo solidno odigrane priredbe in nato dva originala so (bili) več kot dovolj, da smo publika metalske nadobudneže nagradili s kakofonijo krikov odobravanja in pozivi k igranju še kakšne pesmi. Metalsteel, res me zanima, kako ste sami doživeli nastop slovenskega metalskega podmladka. Sicer pa, Godzilla, pogumno naprej – imate tisto, znate in zmogli boste, če se boste potrudili. (Marko)

S precejšnjim zanimanjem sem pospremil, kaj nam bodo med 12 in 14 let stari Svit, Oskar, Katjuša in Nace pripravili letos. In moram reči, da so zopet navdušili staro in mlado. Lepo je bilo opazovati občinstvo, sploh tiste obiskovalce, ki so se z Godzillo očitno srečali prvič – najprej so z odprtimi usti od začudenja opazovali dogajanje na odru, nato pa že kaj kmalu skupaj s Svitom prepevali vsem znane metalske klasike.

Tako smo lahko slišali nekaj novih priredb, recimo Rock You Like a Hurricane zasedbe Scorpions in Killed by Death zasedbe Motörhead. Kakovost izvedbe in prezenca na odru sta bili še na višji ravni kot pred pol leta. Zelo prepričljivi Oskar za bobni, suverena Katjuša na basu in samozavestni Nace, ki je pozival občinstvo k skupnemu ploskanju med komadi. O Svitu ne bom niti zgubljal besed, on je rojen za na (heavy metal) oder. Poleg že slišane avtorske skladbe Boj so nam predstavili še en mojstrsko izveden avtorski komad z naslovom Future Hurts. Letos so imeli na voljo malo manj časa kot lani, zato žal nismo dobili želenega bisa. (Tomaž)

Medtem ko so Godzilla pri izvedbi metal klasikov še nekoliko okorni, pa je izjemno pozitivno, da očitno več pozornosti namenjajo avtorskim skladbam. Predvsem Future Hurts na prvi posluh zveni (vsaj) enakovredno stvaritvam, ki so jih Metalsteel predstavili pred (ja, resno) skoraj 22 leti. Veseli tudi dejstvo, da so avtorski komadi brez dvoma odigrani bolj natančno in jasno je, kje mladeniči in mladenka vidijo svojo prihodnost. Da o odrskem nastopu obeh kitaristov, ki se na odru že danes gibljeta bolj samozavestno od številnih (prekaljenih?) glasbenikov, sploh ne govorim. Ko se stari fotri umaknemo, je jasno, kdo nas bo nasledil …  Aja, pa slišat komad Requiem v živo me je spomnilo, kako prekleto pogrešam ta band in njihove koncerte. Ob vseh reunionih in kvazireunionih – a lahko prosim še tega, s svetovnimi zvezdniki ali brez njih? (Šujo)

Setlista Godzilla: Rock You Like a Hurricane (prir. Scorpions), Breaking the Law (prir. Judas Priest), Killed by Death (prir. Motörhead), Medieval Steel (prir. Medieval Steel), Motori (prir. Divlje Jagode), Zvezdno nebo (prir. Requiem), For Whom the Bell Tolls (prir. Metallica), Boj (avtorska), Future Hurts (avtorska).

Challenger
Tudi druga skupina, ki je nastopila, Challenger, je dodatno okrepila spoznanje, da je domača metal scena energična, kreativna in vitalna. Energijo streljajoči heavy z nekaj ščepci ekstremnejših podzvrsti metala je pasal veliko bolj kot predrag Heineken v klubu. Glasba je bila zanimiva, medtem ko je bil nastop prijetno interaktiven, brez napuha in obešenjaškega toaletnega humorja. (Marko)

Kot zvočni top nas je po 15-minutni pavzi zadel zvok kitar in bobnov, za katerimi je na svojem krstnem nastopu kot član zasedbe Challenger sedel Rok Henigman (ex-Jegulja). Očitno so se fantje zelo hitro in dobro uigrali, ker so na odru delovali kot res dobro namazan stroj.

Podobno kot pred nekaj meseci v Cvetličarni so nam fantje predstavili skoraj vse skladbe s prvenca Force of Nature, tokrat so odigrali tudi odlični instrumentalni komad Recurrent Universe. S pravo strastjo in tehnično dovršenostjo odigrane skladbe so pravi užitek za poslušalca. Frontman Jakob je tokrat deloval nekoliko bolj sproščeno in je precej več komuniciral s publiko. Ni pozabil pohvaliti članov skupine Godzilla, obenem pa se je pošalil, da je sam pri svojih 13 letih znal zaigrati le Silvestrski poljub na klarinet, medtem ko ga tile mladci že zdaj žgejo na polno. (Tomaž)

Setlista Challenger: Under the Skin, Victims of War, Imperial Madness, Sleepless, Recurrent Universe, Challenger, Force of Nature, The Final Epoch.

Metalsteel
Metalsteel? Eh, kaj, saj sem že prej jasno napisal svoje mnenje o njih. Z izborom pesmi sem bil več kot zadovoljen, saj so zadovoljili tudi mojo potrebo po prvi plošči s tem, ko so s slednje odigrali meni dve najboljši pesmi. Nastop je bil – od vseh – popolno profesionalen in hkrati domačen do publike. Kaj bi tudi ne bil domačen, saj nas v publiki ni bilo malo takih, ki skupino spremljamo od tistega koncerta v Hound Dogu … Skratka, hvala in vse pohvale. (Marko)

Kot tretji so se na oder zavihteli Metalsteel. Njihovi začetki so bili zelo podobni začetkom članov Godzilla, pa poglejte Metalsteel danes – postali so legende slovenske heavy metal scene.

S skladbami so nas ta večer popeljali skozi vsa obdobja dolgoletnega delovanja. Da imajo za sabo veliko kilometrine, so dokazali že takoj po dveh komadih, ko je Beniju na kitari počila struna. Dogodek jih ni vrgel iz tira in mojster improvizacije basist Matej s sončnimi očali na očeh je prevzel vajeti v svoje roke. Brez Benija na odru so odigrali balado Topla je smrt in med poslušalci izzvali val nostalgije. Ravno, ko se je Matej v svoji vlogi improvizatorja razživel, se je vrnil Beni in konec je bilo z improligo. Nostalgične občutke sta nam znova priklicali tudi dve slovenski heavy metal himni Novi svet in Heavy Metal Is Our Religion, ko je skupaj prepevala cela dvorana. Krasno. Njihov nastop se je končal kar prehitro. (Tomaž)

Setlista Metalsteel: The Eye of the Pyramid, White Circle, Topla je smrt, Trapped in the Nightmare, Spomenik, Forsaken by the Gods, Novi svet, This is Your Revelation, Narcissus, The End of the World, The Trip, Heavy Metal Is Our Religion.

Razvaline
Priznam, Razvaline so bile eden glavnih motivatorjev, da se udeležim Metalwitcha. »Ampak Šujo, to j' cover band, a si resen?« že slišim prenekaterega bralca, ki se mu je v pravičniškem gnevu zatresla šalica ponedeljkovega kofeta. Ja, resno. V primeru Razvalin ne gre za italijanske kvaziglasbenike, ki od poslušalcev mainstream radijskih postaj cuzajo evriče s površnim igranjem zlajnanih uspešnic, temveč za skupino, ki že tri desetletja (občasno) nastopa z repertoarjem izjemnih hard rock klasik iz 70-ih, glasbe, ki postaja vse redkejša. Tokrat je izjemna ekipa na čelu s Sergejem Škofljancem (ex-Requiem, ex-San Di Ego) na vokalu in kitari, basistom Sandijem Ževartom (ex-Requiem, ex-Chateau), Gregorjem Juvanom – Jufijem na klaviaturah in odličnim Matejem Gosakom – Buro na bobnarskem tronu že razredčeno publiko (stare metalske kosti se med tednom očitno hitreje utrudijo, mantra o malem petku ni več na mestu) odpihnila s klasikami à la Gypsy (Uriah Heep), All Right Now (Free), odličnim venčkom Deep Purple in krono, fenomenalno izvedbo nesmrtne klasike Child in Time, ki še danes, več kot 50 let po nastanku, predstavlja enega od vršacev te glasbene zvrsti. Ljubitelji korenin našega ljubega ropota, ki smo ostali do konca večera, smo bili za žrtvovanje kake ure spanca res bogato nagrajeni. (Šujo)