Sinister znova v … Menzi? Me varajo oči? Pa gre za iste nizozemske tehničarje, ki polnijo velike dvorane in (re)animirajo trume metalcev po ogromnih festivalih? Je »old school« metal res odpisan? Bomo zopet krivili nedeljo ali pa prepogostost obiskov (lani Tolminator, prej Metaljot Razpaljot v Laškem itd.)? Nabita (tako in drugače) Menza mi že pri prvi predskupini odgovori, da ni tako, temveč da smo prišli »full circle«, ko se veliki bandi zaradi sebe ali pa starajoče klientele znova vračajo v underground sceno. In čeprav je, kot se spodobi, EMŠO visok, brade srebrne kot novoletna jelka in lasje redki, so grla in srca razgreta.

Metelkove v kontekstu Sinister se spomnim le iz davnega 2003, legendarnega »double feature« koncerta Marduk vs. Cannibal Corpse, ki so jih Sinister podpirali. Takrat smo Sinister laiki še najbolj poznali po vokalistki Rachel, ki je s svojim razmerjem brutalnosti na kilogram potrjevala reklo, da strup prihaja v majhnih stekleničkah. Potem pa preobrat: nekaj let kasneje se band krepko skrči in postane trio: Alex je prevzel poleg basa še dolžnosti kitar, Aad je šel z bobnov na vokal (kontroverzna, a pravilna odločitev), bobni pa se tako kot v vsakem drugem bandu menjajo dnevno. Afterburner iz 2006 je postala plošča, zaradi katere sem res vzljubil Sinister, in žal mi je, da imajo od takrat take težave s postavo banda, ki dela rošade z vsako ploščo, inventar je le še Aad. 

Sinister so tokrat podpirali sorojaki Graceless in Američani Pessimist. Ne vem, kaj bi povedal o obeh nastopih, razen – dobiš pošiljko zdravila, ki si ga naročil: polna mera old school deatha, »hopa cupa« HC baterija s konstantnimi blast beati, »c-d-c-d« bas in ušesa parajoče visokotonske kitarske solaže. Graceless so v evropski maniri večji tehničarji in bolj kot njihovi thrasherski ritmi mi sedejo doomovske vode tipa Embrace the Rain. Pessimist na drugi strani stavijo na celostno podobo in lažno oglašujejo počrnjeni death, pri čemer glasbeno niso b od blacka, črna je zgolj bižuterija. So me pa vrnili v čas manije nad Deicide, in če ti preseda gledati naveličano Bentonovo faco, potem so Pessimist zate: enaka starostna skupina, ampak bistveno večja energija. Pessimist so me v relativni enoličnosti prepričali z izstopajočo balado Wretched of the Earth, in spet se mi je začelo kolcati po Carcass.

Sinister še vedno igrajo utečeno kot dobro naoljen stroj – kljub spremenljivi zasedbi. Zvočno zelo dobra izvedba, skoraj studijska. Walter, ki je prevzel kitarske dolžnosti, je moral stopiti v velike čevlje, a vsi strahovi so bili odveč. Aad je še vedno bog tibetanskega kruljenja iz globin pekla in trebušne votline. Na basu se mu je pridružila žena Aleša, ki jo poznamo kot Metalkico, dolgoletno basistko Root 'a Balluta. Kljub solidnemu koncertu je očitno, da so se starejši komadi slabše postarali kot novejši, novejšim, tehničnim, pa je na odru res res očitno manjkala še ena kitara. Walter z vsem svojim tehničnim znanjem ne more zapolniti praznine, ki nastane, ko gre lead na solažo, zadaj pa manjka ritmični šreding, ki daje tisti polni in globok zvok, ki ga pri Sinister poznamo in smo ga zdaj pogrešali (primer Afterburner ali pa Blood Ecstasy).

Nastopi dobri, celotna izkušnja pa nekakšna burleska. Med bandi in publiko vlada disonanca – kot da smo na dveh nepovezanih dogodkih in je nobenemu bandu ne uspe premostiti. Ne trdim, da je bila publika nezainteresirana, daleč od tega. Ne pomnim, kdaj na koncertu nisem videl telefona na spregled, samo metalce, ki neobremenjeno uživajo trenutek, kakor ga pač znajo. Ampak band ves čas namiguje na circle pit, poziva k večji udeležbi spredaj itd., v zameno pa dobi en … »meh«. Ironično so glasne želje bosanskega (če se ne motim) turista zavrnjene z besedami frontmana: »Yes, I know these songs as well,« kar pospremi glasen krohot. Slovenska prva dama death metal scene humorno rešuje mrtvo sceno z retoričnimi vprašanji, kot npr. če gremo spat, ki spet niso sprejeti s pretiranim navdušenjem. Aadov frontmanski nastop s pokanjem fac in nakazovanjem brzostrelke med pokanjem blast beatov situacije ne izboljša. Spredaj pod njegovimi nogami par pol koncerta preživlja v mošerskem duetu, pol pa v izmenjevanju življenjskih tekočin. Vrhunec burleska doseže, ko ostane nekaj časa in band sprejme *eno* glasbeno željo – Diabolical Summoning. Aad kliče svojega no. 1 fana, ki mu kaže hrbet in zamudi napoved. Potem le pride do odra in glasno odgovori, da hoče Cross the Styx med Aadovim odkimavanjem in vnovičnim krohotom.

Setlista Sinister: Intro, The Malicious, Transylvania, Sadistic Intent, Blood Ecstasy, Neurophobic, Convulsion of Christ, The Science of Prophecy, Afterburner, The Carange Ending, Masquerade of an Angel, Deformation Of The Holy Realm, Epoch of Denial, Diabolical Summoning

Težko si je priznati, ampak koncertu je kljub srčnim, desetletja zvestim fanom manjkalo mlade krvi, pa četudi v belih štumfih – za nekaj norenja in več glasnosti. In zraven primernejša dvorana, kjer si ne razbiješ obraza ob stebru, če že bi poskusil tisti opevani circle pit.