In dočakali smo ta težko pričakovani dan, ko so nam Skunksi pripravili obredno žrtvovanje mestnih odpadkov shizofrenega ljudožerskega trupla. Eno pravo, pravcato mrtvoželezno poslastico.

Ljubljanski Kino Šiška je minulo nedeljo gostil štiri brezkompromisne in surove mašinerije, ki so tresle stene Katedrale in poskrbele za razgibavanje vratnih vretenc, najbolj pridni telovadci pa so domov prinesli še morda kakšno modrico ali dve. Krasno, bi rekel človek. Skratka, šlo je za težko pričakovan dogodek, ki je bil razprodan že mesec pred realizacijo, kar je več kot pohvalno in tudi rahlo nenavadno, saj je Kino Šiška na metalskih dogodkih sicer vedno lepo obiskan, ampak le redkokdaj razprodan, sploh mesec dni vnaprej.

Že ko sem hodil proti dvorani, sem čutil, da se bom tega dneva sigurno še spominjal, saj sem srečeval ter videval veliko starih in znanih obrazov, izmenjal nekaj besed, se nasmejal, razgovoril in podobno. Videl sem tudi kar nekaj novih, mladih nadobudnežev, ki so se navdušili nad metalom, kar mi ogreje srce, saj vidim, da za našo mladino še ni vse izgubljeno. Dvorišče pred dvorano je bilo že kakšno uro pred samim začetkom dodobra napolnjeno z dobrovoljnimi ljudmi, oblečenimi pretežno v usnje in jeans, ki so komaj čakali, da se vrata odpro in se prične pravi nedeljski masaker, kar se je zgodilo točno v skladu z urnikom.

Ogrevalni sklop večera so predstavljali Belgijci Schizophrenia, mladi death/thrash metalci, ki obstajajo šele od leta 2016 in imajo v ponudbi en celovečerec, dva EP-ja in eno ploščo v živo. Fantje preigravajo kar dinamično in poslušljivo glasbo, ki ne odkriva ravno tople vode, ampak v živo je kar fina izkušnja. Žal pa je bil tokrat v dvorani grozno slab in nerazločen zvok, tako da ne morem ravno reči, da so na odru blesteli. Ni bilo basov, ni bilo globine, nekako nisi doživel glasbe, kot bi moral. Njihov set, dolžine slabih 30 minut, je popestrila skladba Black Magic, ki je priredba skupine Slayer, za češnjico na smetani pa se jim je za to skladbo na kitari pridružil Rob Barrett iz Cannibal Corpse. Če odmislimo popačen zvok, so bili v živo sicer dokaj simpatični in energični, ampak albuma se najbrž ne bom pritaknil, ker preigravajo precej prežvečeno in nič preveč posebno glasbo, stokrat slišano, bi rekel, tako da naj ostane pri suverenem nastopu v živo.

Ker si razporeda nastopajočih prej nisem ogledal, je sledilo presenečenje, saj so kot drugi nastopili Immolation, ki so z velikimi Cannibal Corpse že kar sedmič skupaj na turneji. Prvo, kar mi je prišlo na pamet, je bilo: »Čakaj malo, Immolation, skupina, ki deluje od leta 1988, igra pred Municipal Waste, post-2000 bandu in celo s krajšo minutažo? Hmmm, OK.« Sprva se mi je to iskreno zdelo čudno, a po nastopu Municipal Waste se mi je odgovor ponudil kar sam od sebe (več spodaj). Tudi zvok je bil precej boljši kot pri skupini Schizophrenia. Morda je to tudi posledica večjega obiska, saj je bila sedaj dvorana že kar dobro napolnjena. Immolation je skupina z unikatnim stilom znotraj death metala, ki jo preprosto moraš imeti rad, so profesionalni in zvenijo v živo skoraj enako kot na albumih, zato nimam nobene negativne opazke. Nisem jih še gledal, da bi imel po koncertu mešane občutke, tudi tokrat niso razočarali. Je pa res, da je Immolation skupina, ki je prišla do neke prepoznavne točke in tam tudi ostala, večji kot so ne bodo nikoli, kar je najbrž tudi botrovalo temu, da so nastopili kot drugi. Nastop je bil res izpeljan do potankosti, ozračje se je že začelo segrevati. Vrhunsko odigrani set je bil sestavljen iz devetih skladb, od katerih je bila le zadnja s prvega albuma, vse druge so bile z albumov, izdanih po letu 2000. Škoda je le, da je ta uživancija v njihovi družbi trajala le dobrih 40 minut.

Setlista Immolation: An Act of God, The Distorting Light, Kingdom of Conspiracy, The Age of No Light, A Glorious Epoch, When the Jackals Come, Noose of Thorns, Father, You`re Not a Father, Into Everlasting Fire.

Ob 20.20 je bil čas reči »Municipal Waste is gonna fuck you up« in še kako so nas prefu***i. Te pizza-thrasherje iz Virginie sem prvič in menda tudi zadnjič videl davnega leta 2007, takrat sem tudi prvič spoznal, kaj pomeni »Wall of Death«, au, au, au, boleča izkušnja. Takrat so bili še relativno majhna skupina, pa vendar so že (takrat še pod okriljem Earache Records) nastopili na festivalu Wacken Open Air, sedaj pa je res očitno opazno, da so precej zrasli, vsaj glasbeno, ker pevec Tony se mi zdi čedalje manjši. Pripravili so nam nepozaben žur, ki je vsaj nekoliko izpadel, kot so izgledale thrash metal fešte konec 80-ih v Ameriki – hitri ritmi, brezkompromisni riffi, »crowd surfi«, »stage divi«, le ta ljubi »wall of death« tokrat nekako ni in ni uspel. Pevec se ga je skozi cel koncert trudil ustvariti, ljudem podajal navodila za izvedbo, ampak nekako ni ratalo, tako da je potem pri zadnjem poskusu vprašal, če se sploh razumemo. Hehe, zabavno. Zvok je bil fantastičen, energija in vzdušje v dvorani – čudovito. Skupina je na odru vidno uživala, v njihovem nastopu pa so ob zimzelenih vižah, kot so Headbanger Facerip, Sadistic Magician, The Art of Partying in Born to Party, neizmerno uživali tudi obiskovalci. Med nastopom je pevec iz zakulisja prinesel kanto za smeti in jo zalučal med občinstvo, kar se je ljudem neverjetno dopadlo – jah, če že wall of death ne gre čez, bo pa morda to. Po kanti za smeti je začel iz zakulisja vlačiti kartonske škatle in jih metati v občinstvo, pri tem so mu pomagali tudi roadiji. Metallica ljudi zamoti z baloni, Municipal Waste pa s škatlami. Prav zabavno, če pomisliš, kako malo rabi ena metalska duša, da je zadovoljna. Izvedba tega nastopa me je potem razsvetlila glede vprašanja, zakaj najprej Immolation in nato Municipal Waste. Res so postali velika skupina, ki ponudi eno vrhunsko izkušnjo in naredi žur v pravem pomenu besede.

Ker je narava naredila svoje in je orkan Helena močno prizadel imetje in družino kitarista Erika Rutana ter mu tako onemogočil nadaljevanje turneje (upajmo, da je vse v redu in so vsi člani družine živi in zdravi), sem bil precej skeptičen, kako bodo Cannibal Corpse zveneli samo z eno kitaro. Na moje presenečenje kar dobro. Seveda se je poznal manko enega inštrumenta, ker je tudi glasba pisana dvolinijsko, a rezultat je bil mnogo boljši, kot sem pričakoval. Zvok v dvorani je bil skoraj odličen, perfektno balansiran in čist, mislim, da si bolje niti ne bi mogli želeti. Energija v prostoru je bila nabita do maksimuma, nastop vsakega posameznega člana vrhunski, razen Corpsegrinderja, ki je sicer odpel vse tako, kot mora biti, propeler tiste majhne glave na prevelikem vratu je delal z maksimalno močjo, ampak razpoložen pa ni bil najbolje. Vsaj jaz sem imel tak občutek. Po navadi je komunikacije in humorističnih vložkov mnogo več. So bili, seveda je spet poklonil tisto ljubezensko skladbo o ljubljenju z ostrim predmetom vsem navzočim damam in podobno, a velikokrat je med posameznimi skladbami zavladala tista brezvezna tišina, ki je po navadi ni. Kolega je rekel, da postajajo Cannibal Corpse z leti v živo vse počasnejši in ja, res je, ampak so zaradi tega slabši? Nikakor. Gre za skupino, ki preprosto nikoli ne razočara. Njihovi seti so danes res zgrajeni iz počasnejših skladb, ampak to so večinoma tiste groovy skladbe, ki zlezejo pod kožo in povzročijo tisto zgoraj omenjeno masažo vratnih vretenc, ki je tokrat trajala celo uro. Videl sem jih sicer že v boljših izvedbah, a je bil tudi ta nastop kljub temu vrhunski. Pri Cannibal Corpse pač točno veš, kaj boš dobil in da ne boš nikoli razočaran.

Setlista Cannibal Corpse: Blood Blind, Scourge of Iron, Inhumane Harvest, Chaos Horrific, Death Walking Terror, Disposal of the Body, Pounded into Dust, Summoned for Sacrifice, Fucked With a Knife, The Wretched Spawn, Unleashing the Bloodthirsty, Pit of Zombies, Kill or Become, Staring Through the Eyes of the Dead, Stripped, Raped and Strangled, Hammer Smashed Face.

Tako so nam Dirty Skunks pripravili eno fantastično nedeljo, kjer smo se srečali mnogi stari znanci in prijatelji ter skupaj uživali ob nesmrtnih zvokih smrti, trpljenja in gnijočega mesa. Domov sem odšel z nasmeškom, hvala za to.